Z letalom čez Kaspijsko jezero
Ludvik Pevec z Orleka v Zagorju se je s tremi prijatelji motoristi letos poleti odpravil na pravo motoristično potovanje. Pravo avanturo in turo. Kilometri so jih nesli na dolgo pot, motorji so bili njihovi prijatelji na vsej poti, kjer so se srečali z ljudmi, ki bi zlahka postali novi prijatelji. Pravzaprav so za kakšen čas to tudi postali. Ob nedeljah popoldan v več nadaljevanjih objavljamo potopis Ludvika Pevca.
Pot je na kratko popisal v uvodu, ki ga najdete na tej povezavi.
Drugo objavo najdete tukaj.
Tretjo objavo najdete tukaj.
Četrto objavo najdete tukaj.
Peto objavo najdete tukaj.
Šesto objavo najdete tukaj.
Sedmo objavo najdete tukaj.
Osmo objavo najdete tukaj.
Deveto objavo najdete tukaj.
Deseto objavo najdete tukaj.
Enajsto objavo najdete tukaj.
Dvanajsto objavo najdete tukaj.
Trinajsto objavo najdete tukaj.
Štirinajsto objavo najdete tukaj.
Ukvarjanje z vijakom
Na šoferski stajanki sva se kakšni dve uri ukvarjala z vijakom, ki je manjkal prijateljevi Hondi in najini živci so bili že hudičevo napeti. Končno je Sašo iz kupa zarjavelih starih vijakov potegnil dve stari objemki izpuha tovornjaka, ki so bile sicer nekoliko tanjše od potrebne debeline, vendar uporabne. Mojster vulkanizer je s fleksom odrezal navoje in že sva imela z dvema maticama vijak in še enega za rezervo.
V takih, na videz nerešljivih situacijah je dobrodošla hladna glava in seveda obilo improvizacije. V tem primeru je prišlo prav tudi nekaj tehničnega znanja. Sedaj, ko pišem te vrstice, mi je zadeva zanimiva, bralcem morda celo zabavna, takrat, v tisti situaciji pa je bilo vse prej kot to. S sabo sem imel kar nekaj kvalitetnega orodja, zašraufala sva, naložila prtljago in se spet podala na prašno in razrito cesto. Do meje bilo pred nama še 400 km neobljudene puščave in stepe.
Beznica
Zvečer sva kot po običaju po temi prispela do zadnje stajanke kakšnih 300 km pred mejo. Ker sva potrebovala hladno pijačo, sva vstopila in po peklenskem dnevu na ex zlila hladno vodo vase. Notranjost lokala je bila neugledna beznica – umazano, neočiščene mize, polne smeti. Kitajko za šankom sva stežka vprašala, če je na razpolago kakšna soba za spanje. Če je v lokalu tako, kako je šele v šoferskih sobah. Vendar ni bilo druge možnosti, edino še šotor v puščavi. Poklicala je šefa, ki nama je pokazal sobo. Takoj sva videla, da bo treba spati oblečen. No, vsaj motorja nama je spravil za zaklenjena vrata na dvorišče, ki je izgledalo bolj kot odpad. Prespala sva oblečena, umivanje je bilo omejeno, ker je bil tuš v razpadanju- Vlažilni robčki so prišli prav kot že večkrat na tej poti. WC je bil uporaben z nekaj spretnosti in domišljije, splakovanje z vedrom. Tudi to je del take avanture.
Po razriti cesti
Že zgodaj zjutraj sva bila na motorjih, gasa po puščavi in stepi, ob razriti glavni cesti več vzporednih špur, da ni bilo dolgčas sva vseskozi iskala tisto boljšo. Blizu poldneva pa Saško dvigne roko, kar ni bil dober znak. Vijak, ki sva ga naredila, se je zvil. Zadnji del njegovega motorja se je zopet posedel in dodatno vlekel tank goriva, ki je tako še bolj puščal bencin. Raztovorila sva motor in se lotila menjave j… šraufa v prašni pustinji pri temperaturi blizu 50 stopinj Celzija. Vendar ni šlo, ker nisva imela ustreznega vzvoda, da spajsava skrivljen vijak iz luknje.
Prikazala se je Marija
Že nekoliko obupana sva razpravljala, kako bi lahko rešila situacijo, ko se nama je prikazala Marija v obliki dveh ruskih motoristov. Ustavila sta se in v dobri angleščini vprašala ˇguys do you have a problem?ˇ. Ja itak, da ga imava, s problemi smo skoz z roko v roki, da je bolj zanimivo. Rabiva en orenk pajsar. Eden od njiju je vrgel na plano torbo z orodjem, v kateri ni da ni bilo, med drugim tudi gigantski orenk šraufenciger za vola ubit, s katerim sva uspela spajsat zvit vijak in ga potem nadomestila z drugim. Med tem je eden od ruskih bajkerjev ugotovil, da je izgubil tablico. Odpeljal se je nazaj v upanju, da jo najde. Z drugim sva pokramljala, nato pa je model iz kovčka vzel še svežo melono. Razrezal jo je in tako smo sredi pustinje na hudičevo vročem soncu zmazali okusno, sočno melono. Hudo je pasalo. Zanimiv dogodek, ki mi bo ostal večno v spominu, šok, ki se je spremenil v prijeten dogodek zaradi dobrih ljudi in pomoči tistega tam zgoraj.
Rus je počakal frenda, midva pa sva se mu zahvalila za pomoč in nadaljevala do meje, kamor sva prispela sredi popoldneva. Opravila sva vse formalnosti in dobila vse žige na piltku. Tako so se končno odprla še zadnja železna vrata in zapeljala sva zopet v drug svet po dobro asfaltirani cesti v Kazahstanu. Ker so bili trije bajki že nekoliko načeti, smo se odločili za ruto proti domu s trajektom preko Kaspijskega jezera, niti nismo imeli druge boljše možnosti.
Aktau
Tako sva nadaljeval do mesta Aktau in ob Kaspijskem jezeru, kjer sta nama kolega, ki sta prispela tja dan prej, že rezervirala super hotel. Naslednji dan je sledilo prijetno snidenje. Dobili smo se pri agentu ladijske družbe, ki nam je urejal karte za trajekt. Že prej smo vedeli, da trajekt pluje med pristaniščem Aktau-Kuryk v Kazahstanu in Bakujem v Azerbajdžanu 20-24 ur. Ni pa nam bil všeč čuden vozni red trajekta. Namreč, trajekt odpluje, ko je poln. Torej ima lahko potnik srečo in spravi motor na poln trajekt, ki takoj odpluje. Lahko pa čakaš tudi po teden dni, da se ladja napolni s tovornjaki in vagoni. Gre namreč za trajekt, ki se uporablja v glavnem za prevoze tovornih vozil.
Ločitev od motorjev
Agent nas je presenetil s slabo novico, da sami kot turisti ne moremo na trajekt zaradi protikovidnih ukrepov v Azerbajdžanu, ki dovoljujejo turistični vstop v državo le z letalom. Na spletni strani te države je seveda pisalo drugače, tam so dovoljevali vstop tudi po vodni poti. Tudi po telefonijadi agenta na diplomacijo nismo smeli na ladjo. Tako smo se odločili, da motorje prepeljemo s trajektom do Bakuja, sami pa se odpeljemo tja z letalom.
Kupili smo letalske karte in si vzeli popoldan za ogled turističnega mesta Aktau, ki je moderno, urejeno letovišče ob velikem Kaspijskem jezeru. Tega imajo tam za morje. Lepe peščene plaže in premožni ruski turisti dajejo občutek, da si nekje drugje. Po nasvetu agenta smo bili naslednji dan že ob sedmi uri pred vrati pristanišča, ki je nekaj deset km stran od mesta Aktau. No, takrat so zaposleni prišli v službo, dogajati pa se je začelo šele okrog devete ure, dolgo pijejo kavico. Najprej je bilo potrebno urediti kup papirologije, prestavljali smo se po šalterjih in pri zadnjem uradniku mister problem, problem – napačno izpolnjeni deklaraciji z meje za moj in cimrov motor. Bil sem zadnji na vrsti in postalo mi je vroče. Če možakar ne bi pustil vkrcanja najinih motorjev, bi pušnila tudi letalski karti in verjetno izgubila dan za urejanje zadeve. Neugodno situacijo sem rešil z 20 američanov in možakar je uredil zadevo po telefonu. Aleluja …
Natovarjanje motorjev
Motorje smo zapeljali na trajekt šele popoldan sami, kljub temu, da bi jih radi zapeljali delavci. Vztrajali smo, da to opravimo sami. Ne vem, kaj bi ostalo od njih, saj je bila vožnja na in po trajektu med tiri po spolzki železni podlogi zahtevna. Pomagali smo tudi pri fiksiranju motorjev, saj očitno niso bili ravno vajeni takega tovora. Pobrali so nam ključe in prometne od motorjev ter vse ostale papirje, nad čemer nismo bili navdušeni. Vendar ni bilo druge variante. Po teženju so nam dali vsaj kopijo listine o vkrcanju motorjev, da smo imeli vsaj nek dokaz o vkrcanju motorjev. Precejšnja zmešnjava. Tolažba je bila le v tem, da je trajek odplul zvečer. Super. Po 17. uri smo prišli iz porta, agent nam je poklical taksi, s katerim smo se odpeljali na letališče.
Letališče
Tam smo posedali v lokalih, saj smo imeli let šele ob pol enih ponoči. V Bakuju smo pristali ob eni uri, saj smo se vrnili za uro naprej v časovnem pasu. Hiter ček na letališču v Bakuju, ki je novo, moderno urejeno, polno lokalov in trgovinic, kot tista velika v EU. Privoščili smo si nekaj okrepčila, nato pa zalegli kar na stolih. Zjutraj smo po evropskem zajtrku pogledali za taksijem, ki bi nas odpeljal do bukiranega hotela v mestu. Imeli smo cel dan časa za ogled mesta, saj naj bi trajekt z motorji prispel šele okrog šeste ure popoldan.
Z zarjavelo Lado
Takoj nas je ujel starejši taksist, od kuda, kuda? Povedali smo mu ime hotela, on ja poznajem. Šli smo z njim na parking. Ko nam je pokazal avto, nas je minilo do vožnje. Stali smo pred staro, razpadajočo, zarjavelo Lado. Najprej smo se obrnili, ker je bilo v bližini precej dobrih taksi vozil. Nato pa smo se premislili in vzeli to vožnjo kot avanturo. Verjetno se ne bomo več peljali s takim avtom. Nekako smo se stlačili v rjavinco. Znotraj na vratih ni bilo ročic za odpiranje oken in vrat, tako da je bilo okno odprto, vrata pa sem odprl od zunaj. Možakar pa je vozil brez navigacije po velikem mestu, dinamično in suvereno in našel hotel v prvo. Tako smo mu z veseljem plačali nekaj več, ker nam je bil simpatičen. Baku je bilo že na prvi vtis lepo mesto, mesto z dušo, dobro povezana stara in novejša arhitektura zgradb. To smo ugotovili preko dneva, ko smo si ga bolje ogledali. Od glavnih mest v tistem koncu sveta, poleg Erevana, glavnega mesta Armenije, edino, v katerega bi poletel na podaljšan vikend.
Naslednjič: Baku, samo še 3700km do doma
Ludvik Pevec
Foto: Ludvik Pevec
