torek, 11 februarja, 2025

Iz te kategorije

Moto avan-tura Azija 2022 – 12

Po Pamir HighWay na enega najvišjih prelazov na svetu

Ludvik Pevec z Orleka v Zagorju se je s tremi prijatelji motoristi letos poleti odpravil na pravo motoristično potovanje. Pravo avanturo in turo. Kilometri so jih nesli na dolgo pot, motorji so bili njihovi prijatelji na vsej poti, kjer so se srečali z ljudmi, ki bi zlahka postali novi prijatelji. Pravzaprav so za kakšen čas to tudi postali. Ob nedeljah popoldan v več nadaljevanjih objavljamo potopis Ludvika Pevca. Pot je na kratko popisal v uvodu, ki ga najdete na tej povezavi.

Drugo objavo najdete tukaj.

Tretjo objavo najdete tukaj.

Četrto objavo najdete tukaj.

Peto objavo najdete tukaj.

Šesto objavo najdete tukaj.

Sedmo objavo najdete tukaj.

Osmo objavo najdete tukaj.

Deveto objavo najdete tukaj.

Deseto objavo najdete tukaj.

Enajsto objavo najdete tukaj.

Po kanjonu reke Panj

V kanjonu reke Panj, smo se zbudili v sončno jutro. Talibani nas niso pospravili, njihovi terenci so patruljirali na drugi strani reke. Na tej, naši strani reke pa so Tadž vojaške patrole hodile peš. Na vsako uro je pripešačila patrola pet mladih vojakov po cesti. Spravili smo se skupaj, se umili v bližnjem potoku, dali v usta energijsko ploščico, pospravili kamp in se odpeljali po kanjonu naprej. Vozili smo po eni najbolj razsutih glavnih cest, kar sem jih kdajkoli vozil: makadam z ostrim kamenjem, občasno zaplate asfalta še iz ruskih časov z ogromnimi ostrimi globokimi luknjami. Med vožnjo je bilo potrebno biti pazljiv, da nisi uničil ne le gumo, temveč tudi feltno, polomil kakšno vitalno komponento okvirja bajka, ali celo karterja motorja. Hitrost vožnje smo prilagodili stanju cestišča, gibala se je med 30 do 50 km/h, občasno tudi počasneje. Ni šlo hitreje, nihče si ni želel v teh odročnih krajih privoščiti padca s poškodbo ali tehnično okvaro motorja.

Šok

Do mesteca Khorog, ki je upravno središče te regije pod vojaško upravo, je bilo še 200 km. Ko smo prevozili nekje polovico, smo ob postanku v vasici pri kao trgovinici ugotovili, da imata kolega na svojih motorjih resne tehnične težave, ki so bile posledica zelo slabih cest in tudi prenatovorjenosti. Če bi nadaljevala po taki cesti, bi tvegala večjo okvaro in nezmožnost nadaljnje vožnje. Za vse nas je bilo to precej šokantno spoznanje. Razmišljali smo, kaj storiti. V taki situaciji človek spozna, kako je odvisen od tehnike, ne le od svoje fizične in psihične pripravljenosti in kako nemočen je lahko …

Težka odločitev

Tako daleč od urbanega okolja in doma ni bilo mogoče tvegati, zato sta kolega morala obrniti nazaj proti glavnemu mestu Dusambeju. Delitev ekipe ni bila lahka saj smo se zelo dobro razumeli in dopolnjevali v timu, res super družba. Tako je ostala le še Honda cimer ekipa. Naslednji dan smo nameravali po Pamirski visoki cesti pripeljati na legendarni prelaz Ak Baital in zaradi zaprte meje obrniti ter se vračati po isti razriti cesti. Za njima bi bila le dva dni in bi ju lahko v povratku že v nekaj dneh dohitela, saj po taki cesti nista mogla voziti na polno, tako kot midva. Tako bi bila ekipa spet kompletna na poti. No, to je bil naš nov plan, realnost pa nam je na poti redno ponudila kakšno novo preizkušnjo.

Akichur

S kolegom sva jo pičila naprej v hitrejšem tempu, prišla do mesteca Khorog, na bencinskem servisu natočila tanke in rezervne kantice, menjala nekaj denarja ter se odpeljala naprej po Pamirski visoki cesti proti severo-vzhodu. Že po trdi temi sva okrog pol desetih pripeljala v vas-mestece Akichur. Ime v prevodi veliko pove: Alijevo prekletstvo, brez elektrike, s pomočjo policaja sva našla homestay za prespat. Hudo ubogo, soba, v kateri je bila po tleh zemlja, za spat pa dvignjena lesena plošča, na kateri je bilo kup dek, iz katerih se je dvigal prah in bežale žuželke. Vendar ni bilo druge možnosti, še tistih nekaj kapacitet, ki so bile v vasi na voljo za spanje, je bilo od začetka korone zaprtih, ker ni bilo že tako ali tako redkih turistov. Posledično sva spala oblečena, edino škornje sva dala dol, higiena omejena, vlažilni robčki.

Mesečna plača za spanje

Z gazdarico sva se dogovorila, da ne bova jedla, kljub temu, da je že nekoliko vsiljivo ponujala hrano in oderuško zaračunala spanje 20 € po glavi. Za primerjavo, to je povprečna plača v tistih koncih, biznis je biznis in tam ga ni veliko. Malo sem spal, bolela me je glava, bilo mi je slabo. Nekaj časa me je kuhalo, nato me je tresla mrzlica, res sem se zelo slabo počutil. Višinska bolezen me je konkretno zdelovala, ker sva se hitro, v dobrih štirih urah, iz Khoroga na 2000 metrov nadmorske višine dvignila do vasi Alichur na 3900 metrih.

WC brez W in C

Zjutraj sem se komaj privlekel do barake zunaj, ki je služila za WC, brez W, pa tudi C je bil slab. Torej na štrbunk, o vonjavah ne bi, ni manjkalo veliko, da bi izgubil zavest od amoniaka in slabega počutja. Skoraj sem se zvrnil ven skozi vrata ven in hlastal po zraku. Zunaj je bilo hladno blizu nule. Za zajtrk je gazdarica ponujala močan čaj s kobiljim mlekom za povrnitev energije. Ni veliko manjkalo da bi bruhal. Zadeve z višinsko boleznijo so zelo nevarne za zdravje, razmišljal sem že, da bi obrnil. Vendar zasavska trma mi ni dal, da bi pred vrati raja obrnil. Greva naprej, gor na prelaz. Po nasvetu sem se nažlampal vode in se nekako spravil na bajk.

Murghab

V prvih kilometrih vožnje nisem vedel ali mi bo razneslo glavo ali bom bruhal ali se po … Kolega je bil v boljšem stanju, saj je  vajen pohodništva na višinah. Cesta za to višino niti ni bila tako slaba, mimo vojaške kontrolne točke sva prispela v mestece Murghab, ki leži na 3650 metrih nadmorske višine, nekoliko nižje kot vasica Alichur. To je izboljšalo moje počutje. Tam sva dotankala na edini črpalki, možakar je natočil bencin čudne barve iz plastičnih kantic. Vprašala sva, kakšen je benz. Yes, best, je dejal možakar. In res je bil, ker drugega ni bilo, za vsak slučaj sva v dolila aditiv za bencin, ki izboljša kvaliteto.

Prekleti vijak

Tukaj so pred dvema tednoma počili policaja in posledično je bila klima in počutje v mestecu napeto. Končno sva se odpeljala proti prelazu. No, kmalu se nama je zakompliciralo sredi ničesar. Na kolegovem bajku se je zlomil del okvirja motorja, počepnil je nosilec zadnjega dela motorja, na katerem je sedež in vsi kovčki. Pogled ni bil prijeten. Na eni strani se je vijak, ki drži zadnji nosilni okvir, odvijačil in odpadel. Na drugi strani pa je večino nosil le en vijak in je odtrgal uho okvirja motorja iz litine. Posledično je poškodoval tudi tank goriva, ki je pričel puščati. Šok, kaj sedaj? Na prvi pogled precej brezupna situacija v visokogorju, kjer daleč naokrog ni bilo žive duše.

Popravilo

Malo kisika, malo moči v mišicah, zadnji kovček sva komaj dvignila z motorja v dvoje. Zoprno zadevo sva z nekaj iznajdljivosti začasno rešila. Zanimivo, kako v taki situaciji hitro in racionalno delujejo možgani. Raztovorila sva njegov motor in prestavila vijak na drugo stran, »zgurtnala« dodatno zadnji del okvirja motorja, nekaj prtljage preložila na moj motor in po dobri uri začasno rešila zadevo, da sva lahko nadaljevala proti prelazu. Vozila sva se ob kitajski meji, ki je bila neprehodna, trasirana z visoko bodečo, žičnato ograjo. Vendar je bila na enem delu poškodovana. Ustavila sva in si privoščila ilegalni prehod na Kitajsko za fotoshuting. Nadaljevala sva vožnjo po cesti s fantastičnimi pogledi. Vsaj lepo vreme nama je namenil bog: ni snežilo, sijalo je sonce in temperatura okrog 20 stopinj Celzija.

Raj na Al Baitalu

Cesta niti ni bila tako strma, kot bi človek pričakoval. Po dobri uri vožnje sva končno prispela pred vrata raja, do table Ak Baital 4655 m. Tabla je postavljena nekoliko pod vrhom prelaza, zato sva se prvo zapeljala povsem na vrh in ustavila. Kakšni občutki, neopisljivi z besedami in črkami, adrenalin je dobesedno gorel v nama. Osvojila sva sveti gral avanturističnega motorizma, objela sva se kot to počnemo bajkerji, čustva so privrela na dan in najini kriki veselja so odmevali po spokojnem visokogorju. Toliko prevoženih km in truda do tja.

Pogled na okolico je bil nestvaren, kot na drugem planetu. Zapelljala sva se še do table z napisom in naredila fotoshuting, se čustveno in duševno naužila tistega trenutka, za evek bi rekli Štajerci, ker se verjetno ne bova več vrnila z motorjem v te mistične kraje. Nabildana s to osvajalsko pozitivno energijo sva zajahala najina bajka in končno obrnila proti zahodu, proti Sloveniji, proti našemu domu. Prvo pa se je bilo treba pripeljati v civilizacijo in popraviti cimrov motor. Do mesta Khorog, kjer sva upala, da bi se dalo kaj popraviti, je bilo še težkih 400 km.

Naslednjič: Khorog in popravljanje motorja. Bo uspešno?

Ludvik Pevec

Foto: Ludvik Pevec


 

Previous article
Next article

Isti avtor