Turčija, Gruzija

Ludvik Pevec z Orleka v Zagorju se je s tremi prijatelji motoristi letos poleti odpravil na pravo motoristično potovanje. Pravo avanturo in turo. Kilometri so jih nesli na dolgo pot, motorji so bili njihovi prijatelji na vsej poti, kjer so se srečali z ljudmi, ki bi zlahka postali novi prijatelji. Pravzaprav so za kakšen čas tudi postali. Ob nedeljah popoldan v več nadaljevanjih objavljamo potopis Ludvika Pevca. Pot je na kratko popisal v uvodu, ki ga najdete na tej povezavi.

Drugo objavo najdete tukaj.

Tretjo objavo najdete tukaj.

Mimo Instanbula do Burse

Nadaljevali smo vožnjo po Turčiji proti Istambulu. Bosporsko ožino smo prečkali preko novega mostu južno od Istambula. Tako smo se izognili prometnem kaosu, ki vlada v njem, kjer bi izgubili vsaj pol dneva. Pred mrakom smo se pripeljali do Burse. Tam smo poiskali hotel, sparkirali bajke pred vhod, pojedli fast food in prespali; ta dan smo prevozili 756 km. (sl. 1, 2)

Pivo za ohladitev

Naslednji dan smo kar se da hitro prepeljali prekoTurčije. Cestna infrastruktura je tam zelo dobra. Ceste, rezervirane za motorna vozila, so kot naše avtoceste. Le, da so na njih krožišča, posledično nižje omejitve hitrosti in tudi traktorji, kombajni … Zato je bilo potrebno biti skoncentriran med vožnjo. Prespali smo v obcestnem prijetnem hotelu z vrtom, kjer smo si ob večerji privoščimo dve rundi hladnega piva … za ohladitev … Bili smo pregreti, dnevne temperature so bile krepko preko 30 stopinj Celzija. (sl. 3, 4)

Vročina, dež, megla …

Turški zajtrk z zelenjavo ni bil po mojem okusu (sl. 5), spil sem samo kavo, kot običajno doma. Pregledali smo bajke, pritrditev prtljage, nato pa smo se v hitrem tempu odpeljali po ravnih dolgočasnih cestah celinske Turčije. Paziti je bilo treba le na radarje. Vročina je pritiskala, zato je bil vzpon po lepi, široki cesti na prelaz preko 2000 metrov nmv pravi užitek (sl. 6, 7). Ker smo z motorji Turčijo že prevozili pred štirimi leti, smo se ustavljali le za tankanje, pijačo in jedačo. Planirana pot nas je vodila na vzhod proti gruzijski meji. Ker se je že večerilo, grozili pa so tudi temni oblaki, smo na hitro po spletu poiskali hotel, se zaj… in morali s planirane rute zaviti na lokalno cesto. Vozili smo preko prelaza že po temi, dežju in megli. Po slabi, strmi cesti smo komaj našli bukiran hotel, ki je bil ob smučarskem središču. Prilično utrujeni smo spili rundo piva, bili smo zadovoljni, da smo celi, saj smo ta dan vozili praktično v vseh ekstremnih vremenskih pogojih, brez nekih težav, vse je bilo v okviru planiranega in pričakovanega. Takrat še nismo vedeli, da ne bo dolgo tako.

Na meji brez elektrike

Zjutraj (sl. 8, 9) smo se takoj po zajtrku odpeljali proti turško-gruzijski meji. Po dobrih dveh urah smo prispeli na mejni prehod, ki so ga prenavljali (širili). Vse mejne aktivnosti so opravljali v kontejnerjih (sl. 10, 11, 12). Ker viza za vstop v Gruzijo ni bila potrebna, smo računali, da bomo formalnosti hitro opravili. Vendar je bil to račun brez krčmarja, saj nam je uslužbenec sporočil, da ni elektrike in bo treba počakati. Jeba, plan je bil v tem dnevu mimo glavnega mesta Tbilisija prečkati Gruzijo in do večera prispeti do Stepansminda na severuzahodu Gruzije, povsem ob ruski meji.

Khachapuri in khinkali

Živčno smo postopali okrog navajeni EU ekspeditivnosti in razpravljali kaj hudiča ne-počnejo. Takrat še nismo vedeli, koliko potrpljenja in iznajdljivosti bomo potrebovali na mejah, ki so bile še pred nami. Po približno dveh urah je prišla elektika, aleluja. Končno smo lahko uredili vse mejne formalnosti in po približno treh urah smo vstopili v Gruzijo. Tam smo takoj uredili zavarovanje za motorje, poceni tankali in si za potešitev lakote privoščili tradicionalno gruzijsko jed khachapuri (sl. 13). To je nekakšen kruh s polnomastnim sirom in jajcem, neke vrste pica, burek v Georgia izvedbi. Njihova tradicionalna jed je tudi khinkali (sl. 14). To so polnjeni cmoki z mletim mesom z nekaj umetniškega pridiha. Jed je podobna našim žlikrofom, le da so zame nekoliko slabši po okusu, ker ji manjka okus suhega pujčeka. Na splošno pa v gruzijski kuhinji povsod prevladujeta dve začimbi, ki ne pašeta mojemu želodcu. To sta koriander in kumina, tako, da tam nisem  kaj prida užival v kulinariki.

Anamuri ob Aragvi

Siti smo nadaljevali vožnjo, bolj previdno proti glavnemu mestu Tbilisiju. Promet v Gruziji je brutalno kaotičen. To je ena od dveh držav, v katerih sem bil, z najbolj nevarnimi vozniki. Vse se odvija po sistemu močnejšega in izsiljevanja prednosti. Večina vozil je poškodovanih, veliko jih je brez tablic, po zadnji modi očitno tudi brez odbijačev. Praktično na vsakem tretjem križišču naletiš na trke vozil. Po obvoznici smo zavili proti severu v zeleno visokogorje, ki je bilo na žalost nekoliko prekrito z oblaki. Že v Tbilisiju smo opazili veliko tovornjakov različnih registrskih oznak ob cesti. Med vožnjo pa smo z začudenjem opazovali kolone ob desnem pasu cestišča. Peljali smo se mimo lepo ohranjenega gradu Ananuri (sl. 15, 16, 17, 18, 19) ob reki Aragvi. Tam nismo zapravljali veliko časa, ker smo si ga že celovito ogledali pred štirimi leti.

 

Spomeniki

Cesta, ki se je vila v zeleno hribovje proti severu, je bila zabasana s težkimi tovornjaki, iz njihovih izpuhov so se valili oblaki temnega smrdečega dima. Očitno gre sedaj veliko tovora proti Rusiji preko Gruzije. Vozili smo dinamično, da smo se prebijali po gostem prometu, mimo spomenika gruzijsko – ruskega prijateljstva (sl. 20, 21, 22, 23, 24, 25) in pokopališča nemških vojakov (sl. 26, 27, 28, 29), ki so po II. svetovni vojni gradili to gorsko cesto.

Stepantsmind

Pred mrakom smo prispeli v mestece Stepantsminda, kjer na vrhu 2170 metrov visokega hriba impozantno kraljuje že več stoletij Cerkev svete trojice (sl. 30, 31, 32, 33, 34, 35) Ob sončnem zahodu je bil pogled nanjo … ne najdem besed … tisti občutek, ki ti napolni dušo in srce. Dostop do nje je mogoč peš ali po slabi cesti, polni hudournikov. Cerkev je dobro ohranjena, pogled od zgoraj na dolino pa je osupljiv (sl. 33, 34, 35, 36, 37). Načrtovali smo spanje v šotoru na vrhu pod cerkvico, kjer je planota, na kateri običajno kampirajo popotniki. Vendar nam je to na žalost preprečilo nestabilno vreme in pozen prihod. Tako smo našli prijeten hotelček, kjer smo prespali. Naslednji dan nas je čakala Rusija. Po zajtrku smo se hitro spravili v moto opremo, saj smo pričakovali kalvarijo na gruzijsko – ruski meji. Tik pred odhodom pri običajnem čekiranju motorjev je kolega prijavil, da mu ne deluje sklopka. Jeba, samo to nam je še manjkalo. No, to je bil šele začetek zanimivega dneva.

Naslednjič: Po Rusiji; preko Čečenije in Dagestana do Astrakhana na delto Volge.

Ludvik Pevec

Foto: Ludvik Pevec