Priprave na moto avan-turo v Azijo
Ludvik Pevec z Orleka v Zagorju se je s tremi prijatelji motoristi letos poleti odpravil na pravo motoristično potovanje. Pravo avanturo in turo. Kilometri so jih nesli na dolgo pot, motorji so bili njihovi prijatelji na vsej poti, kjer so se srečali z ljudmi, ki bi zlahka postali novi prijatelji. Pravzaprav so za kakšen čas tudi postali. Ob nedeljah popoldan v več nadaljevanjih objavljamo potopis Ludvika Pevca. Pot je na kratko popisal v uvodu, ki ga najdete na tej povezavi.
Vize, vize
Za načrtovano ruto moto potovanja v Azijo smo potrebovali vize treh držav; Rusije, Tadžikistana in Azerbejdžana. Ostale azijske države so za prebivalce EU vize ukinile, kar nam je delno olajšalo papirnato vojno na veleposlaništvih. Vizi Tadžikistana in Azerbejdžana smo pridobili v elektronski obliki s pomočjo kontaktov in tuje agencije Stanturs. Zaradi nemirov pa nismo dobili dodatnega dovoljenja za vstop v pokrajino GBAO (Gorno Badakhshan Autonomous Region) v Tadžikistanu, ki leži ob afganistanski in kitajski meji, kjer pelje pamirska visokogorska cesta. To nam ni bilo všeč, vendar smo se odločili, da tvegamo in bomo to dovoljenje poskušali dobiti neposredno v Tadžikistanu v glavnem mestu Dušambe, če bo to seveda mogoče. Velik izziv je bila v tem času in okoliščinah pridobiti rusko turistično vizo, še posebej z dvakratnim vstopom. S pomočjo naše agencije in kontaktov naše diplomacije smo jo (na naše zadovoljstvo) pridobili dva tedna pred načrtovanim odhodom, ki je bil 15. julija 2022. V nasprotnem primeru bi moto potovanje odpadlo.
Oprema
Vzporedno s pridobivanjem viz je bilo potrebno seveda pripraviti vse potrebno za tovrstno moto avanturistično potovanje v neobljudene kraje, kje si mora človek pomagati sam; ob nezgodah, padcih in okvarah motorjev, kjer ni elektrike, wi-fi in mbt signala, ni možnosti za spanje in je čez dan v določenih predelih 50 °C in drugje ponoči pod 0 °C, ni tabel s smerokazi, ni servisnih in mehaničnih delavnic, je slab bencin … Torej je bila na motorju obvezna čim lažja in volumensko minimalna kamp oprema (šotor, spalna vreča, blazina, stolček, pribor za kuhanje, …), nujna hrana v obliki energijskih ploščic, določena zdravila, … Prav tako so bile obvezne dodatne kantice za bencin, saj so nekatere razdalje brez možnosti točenja goriva preko 500 km, aditivi za gorivo, na določenih področjih je zelo slab bencin z malo energijske vrednostjo (80 okt), ki lahko škoduje agregatu, ali celo onemogoči delovanje. Nujne so bile rezervne gume, saj je bila planirana pot dolga cca.16000 km in en komplet gum ne zdrži tako dolgo razdaljo po različnih, zahtevnih cestnih podlagah. Panirana ruta je namreč vodila preko visokogorskih makadamskih cest v Kirgizistanu in Tadžikistanu, ki so po nalivih lahko močno razrite, delno zaprte s plazovi, tako, da je za prevoz teh področij nujno imeti ustrezne in dobre pnevmatike.
Še vedno oprema
Za tako dolgo potovanje je bil predhodno potreben obsežnejši, natančen pregled in servis celotnega motorja. Namestili smo morali nove gume in dodatno opremo, ki preprečuje večje poškodbe ob padcih, namestiti dodatne led luči za boljšo vidljivost ponoči in v slabih vremenskih razmerah, namestiti kovčke ali torbe za prtljago. Potrebno je bilo zbrati vse orodje za servis in druga mogoča popravila (menjava gum, …), ki so verjetna na taki poti. S sabo sem vzel tudi motorno olje in filter, rezervne zračnice, pribor za krpanje gum ter popravilo pretrgane verige, različne materiale za popravilo kovinskih delov, spreje za mazanje in čiščenje verige; na srečo sem nekaj od tega peljal s sabo po nepotrebnem … Tako sem imel praktično eno stransko torbo polno orodja in delov 
za servisiranje ter popravilo motorja. V drugo stransko torbo sem zložil več kosov obleke za različne vremenske okoliščine, ki so bile mogoče v krajih, kamor smo potovali. Zraven še skromno toaleto (britje na avanturistični turi odpade), zdravila, prvo pomoč, dežni kombinezon, ki smo ga prva dva tedna kar pogosto uporabljali. Potrebno je bilo natančno zlaganje, da sem lahko zložil vse stvari v obe stranski torbi, ki imata volumen 25 in 35 litrov. Na zadnji sedež motorja sem namestil še dve torbi – tubi; v eni je bila kompletna kamp oprema, v drugi pa stvari, ki sem jih sproti potreboval, nahrbtnik, oblačila, pijača in hrana.
Še kar oprema
Za video-foto beleženje na poti je bila potrebna action kamera, ki sem jo namestil na čelado, zraven sem vzel seveda tudi foto kamero, nekaj spominskih kartic z večjo kapaciteto za shranjevanje posnetega in seveda vso potrebno dodatno opremo za polnjenje vseh aparatov in telefona.
Opreme še ni konec
Poleg navedenega sem moral ustrezno opremiti tudi sebe. Ker sem po naravi perfekcionist, sem se kot običajno dobro pripravil na tako zahtevno pot. Tako sem si poleg novega Hondinega motorja, primernega za pot »na konec sveta«, privoščil tudi novo kvalitetno moto opremo; čelado in kombinezon, ustrezen za nizke in visoke temperature z dobrimi zaščitami za okončine, dodatno zaščito prsnega koša in hrbtenice, rokavice in škornje, ki so dovolj trdi in visoki, da zaščitijo noge pri padcih. No, kot se je kasneje izkazalo, so mi pridelali tudi grd žulj, s katerim sem imel nekaj časa probleme in predvsem bolečine. Tako je bila opremljena moja črna lepotica za moto avan-turo v Azijo.
Naslednjič: Odhod, 15. julij 2022 ob 4.00, prvi dnevi potovanja
Ludvik Pevec
Foto: Ludvik Pevec
