Odhod, prvi dnevi potovanja – tranzit Hrvaška, Srbija, Bolgarija

Ludvik Pevec z Orleka v Zagorju se je s tremi prijatelji motoristi letos poleti odpravil na pravo motoristično potovanje. Pravo avanturo in turo. Kilometri so jih nesli na dolgo pot, motorji so bili njihovi prijatelji na vsej poti, kjer so se srečali z ljudmi, ki bi zlahka postali novi prijatelji. Pravzaprav so za kakšen čas tudi postali. Ob nedeljah popoldan v več nadaljevanjih objavljamo potopis Ludvika Pevca. Pot je na kratko popisal v uvodu, ki ga najdete na tej povezavi.

Prvo nadaljevanje najdete tukaj.

Dan pred odhodom sem imel dopust za še zadnje priprave. Prikradel se je že občutek rahle napetosti, rutina je opravila svoje: pregled spiska in vsega kar sem spakiral na motor, vse je bilo OK, skeniral in kopiral sem  dokumente. Denar, dolarje v manjših apoenih, bančne kartice in dokumente sem spravil v tri denarnice, dve sem imel na različnih mestih pod obleko, eno z manj gotovine in nujnimi dokumetni za sprotno uporabo pa v torbici ob nogi,  nekaj denarja pa sem skril tudi v »drobovje« Honde.  Noč pred odhodom sem pozno zaspal, adrenalin je naredil svoje. Že ob 3. uri me je zbudila budilka, poslovil sem se od domačih, oblekel in ob 4:00, 15. julija 2022, po trdi temi,  zapeljal od doma.

Pot se je pričela po cesti iz našega lepega Orleka proti Trbovljam. Priznam, da me je nekoliko prevevala tesnoba. Velika pričakovanja doživetij tega moto potovanja so se mešala s spoštovanjem do dolge, naporne in nevarne poti, na kateri se lahko, kljub dobrim pripravam in predvidevanjem, zgodi marsikaj.

Nekako sem se počutil osamljeno … povsem prazna cesta, nikjer nikogar … V Radečah na bencinskem servisu sem se dobil s prvim moto frendom, z drugima dvema iz Ljubljane pa smo se dobili na bencinskem servisu pred mejo s Hrvaško. Dotankali smo, spili kavico, si stisnili roke. Dobra energija med nami je dvignila počutje in vsi smo bili pripravljeni na dolgo moto avanturo in kot se je izkazalo kasneje, je to res bila, v pravem pomenu teh besede.

Odpeljali smo se proti slovensko-hrvaški meji, ki jo prečkali hitro in nato nadaljevali po avtocesti proti Beogradu. Vozili smo dinamično nad omejitvami, vendar »po pameti«. Skupaj smo že veliko prevozili, vemo, kje je kdo in kako reagirati ob različnih situacijah, vsak ima svoj vlogo, od prvega do zadnjega.

Pred nami je bilo še veliko kilometrov. Za prvi dan je bil planiran tranzit nekaj več kot tisoč kilometrov na jug  Bolgarije. Na hrvaško – srbski meji je bilo več prometa, ker je bil eden udarnih dopustniških vikendov. Vendar smo se hitro zrinili med kolonami in opravili mejne formalnosti. Vožnja je potekala dinamično, brez posebnosti, ustavljali smo se za tankanje in kavico.

Hitro smo bili mimo Beograda in nadaljevali proti jugu Srbije. Ustavili smo se blizu Kragujevca, kjer sem se dobil s sinom in njegovim dekletom, ki sta se vračala z dopusta v Grčiji. Pojedli smo nekaj dobrega, kot je v Srbiji običaj.

 

 

Vožnjo smo nadaljevali proti Nišu, kjer smo zavili proti Bolgariji. Na mejnem prehodu med Srbijo in Bolgarijo so nas pričakale dolge kolone vozil. Morali smo potrpežljivo čakati, ko pa se ej ponudila priložnost, smo se počasi, z odobritvami čakajočih voznikov v avtomobilih, rinili med kolonami do meje, kjer pa smo hitro opravili mejne formalnosti.

Nato smo nadaljevali vožnjo po bolgarskih hitrih cestah proti Plovdivu, ki je bil naš cilj prvega dne potovanja. Promet je tam bolj »divlji«. Motoristi smo bolj ranljivi, zato je bila potrebna večja previdnost. Na obvestilnem zaslonu nad cestiščem so opozorila voznikom za varno vožnjo z zgovornim podatkom, da je v tem letu na bolgarskih cestah izgubilo življenje že 644 ljudi ☹, kar da misliti.

Do hotela smo prispeli pozno, po temi, okrog 23. ure. Prevozili smo 1109km in opravili 12 ur vožnje. Za prvi dan smo bili zadovoljni, plan smo izpolnili, bili smo spočiti, polni energije in adrenalina, ceste dobre, vožnja je potekala brez problemov in ustavljali smo se le za tankanje, pijačo in jedačo. Nekaj časa smo izgubili le na mejah.

Naslednji dan smo po zajtrku ob 9. uri nadaljevali pot po Bolgariji do bolgarsko-turške meje, ki je bila oddaljena slabi dve uri vožnje.

Kot smo pričakovali, so bile tudi na tej meji neurejene, dolge  kolone, ki so se premikale kaotično … po sistemu, kdo se lahko kje zrine.

Zato smo uporabili preizkušeno prakso in se vljudno zrinili med kolonami blizu prvih vozil, nato pa počakali, da smo ugotovili, kakšen je režim glede koronskih ukrepov, te so dva tedna prej ukinili 😊  Prehod meje je potekal z običajnim pregledom dokumentov voznika in vozila brez problemov in po dveh urah smo bili v Turčiji.

Naslednjič: Čez Turčijo in Gruzijo do ruske meje

Ludvik Pevec

Foto: Ludvik Pevec