Motorizem mi je bil dan v zibelko, ker je bil oče motorist, tako, da je ta strast do motorjev vseskozi žarela v meni. Od birme naprej, ko sem dobil svoj prvi moped in se s sošolci preganjal po zasavskih cestah, sem bil s tem zasvojen. Z družbo prijateljev smo se dvakrat odpeljali v Istro na morje kar z mopedi.

Po študiju in zaposlitvi na Slovesnkih železnicah sem si ustvaril družino. Ker sta deda in babi z veseljem popazila na hčerko in sina, nama je bilo z ženo omogočeno, da z motorjem potujeva po Evropi, ki sva jo prevozila po dolgem in počez. Takšna večtedenska potovanja združijo uživanje v vožnji na motorju in spoznavanje drugih dežel, kultur, družbe in predvsem ljudi.

Tri generacije motoristov

Sčasoma je postala Evropa »premajhna« in sem s kolegi solo prevozil Maroko. Par leta zatem smo se v parih odpravili v Azijo (Turčij, Gruzija, Armenija). Takrat se nama je prvić pridružil na daljšem potovanju na drugo celino tudi sin. Tako smo sedaj pri hiši tri generacije motoristov, od dedota do vnuka, kar mi je v veliko zadovojstvo.

Potovanje v Azijo

Motorizem danes v Sloveniji in EU ni le strast ljudi, ki uživamo v vožnji z motorjem, temveč tudi trend, ki privablja veliko ljudi različnih profilov. Ti vožnjo z motorjem združujejo tudi z drugimi aktivnostmi, kot so tekmovanja, izleti in tudi potovanja.

Motoristi, ki radi potujemo z motorjem, smo bili v preteklih dveh letih zelo omejeni z možnimi destinacijami potovanj. S kolegi smo že v predkoronskem času razmišljali o avanturistični moto turi v centralno Azijo: po Svileni poti in zgodovinskih mestih Samarkand, Bukhara, Hiva, preko enega najvišjih prelazov na svetu AkBaital (4655m nmv), po legendarni visokogorski cesti M41 Pamir HighWay. Epidemija je ustavila izvedbo, vendar je želja v nas tlela in letos smo se odločili, da kljub nestabilnim razmeram v tistih koncih sveta odpeljemo našo moto avan-turo v Azijo.

Priprave, vizumi, načrt …

Priprave so se priče že lani jeseni s planiranjem različnih rut potovanja, ki jih je bilo potrebno bistveno spreminjati in prilagajati trenutni varnostni situaciji v posameznih državah. Vojna in delna ali popolna zaprtja v nekaterih državah, pridobivanje viz in dovoljenj za vstop v posamezna področja so nam skoraj onemogočila potovanje. Kljub vsemu pa smo s trudom in s pomočjo različnih kontaktov ter agencij pridobili tudi rusko vizo z dvakratnim vstopom ter preostali potrebni vizi in tudi posebno dovoljenje za vstop na območje Pamirja, ki leži povsem ob afganistanski in kitajski meji; posledično je potrebno dodatno dovoljenje za vstop v to področje. Dolžina potovanja je bila planirano 35 dni, z okvirnimi 16000 km. Dejansko pa smo potovali 41 dni ter prevozili nekaj čez 19000 km. Na poti se je dogajalo marsikaj in vsak dan je bil v resnici prava avantura v vseh pogledih.

Prvi s turističnimi vizami v Rusijo

Prve dni je bilo potovanje praktično tranzit preko Hrvaške, Srbije, Bolgarije, Turčije do Gruzije. Bili smo spočiti, ceste v glavnem odlične in dnevno smo prevozili okrog tisoč kilometrov. V Gruziji v mestecu Stepantsminda ob ruski meji smo imeli prvi postanek. Na gruzijsko-ruski meji smo se zadržali cel dan, ker smo morali opraviti kup administrativnih postopkov, ki so terjali čas. Bili smo prvi, ki smo s turističnimi vizami vstopili v državo po pričetku korone, zato je bilo še več preverjanja ali so naše vize veljavne. Vse se je dobro izteklo in zvečer smo bili na Kavkazu.

Čečenija, Dagestan, Kirgizistan

Vožnjo smo nadaljevali po nemirnih pokrajinah Rusije, Čečeniji in Dagestanu, mimo vojaških kontrolnih točk; nato preko Vladikavkaza do mesta Astrahna, ki leži ob delti Volge pri Kaspijskem morju. Tam smo izvedeli, da je mednarodni mejni prehod na severu Kaspijskega morja zaprt. Posledično smo morali nekoliko spremeniti načrtovano ruto potovanja. Z vožnjo smo nadaljevali severneje od planirane poti, kar je prineslo tisoč km daljšo pot. Tako smo se preko nepreglednih kazahstanskih step ter državnih mej, ki so terjale veliko časa in živcev, pripeljali v Kirgizistan in glavnega mesta Biškek. Tam smo sami opravili servis motorjev in menjali izrabljene gume, ter si vzeli čas za ogled mesta.

Tadžikistan, Uzbekistan

Pot nas je naprej vodila okrog (440 km) drugega največjega visokogorskega jezera Isik Kul in najbolj vzhodne točke našega potovanja, mesta Karakol, ki leži vzhodneje kot glavno mesto Indije New Delhi. Od tam pa proti zahodu v naravno divjino preko fantastičnih makadamskih prelazov na višino 3000 nmv do jezera Song Kul. Spali smo pri domačinih v šotorih jurtah. Mejna prehoda med Kirgizistanom in Tadžikistanom sta bila zaradi obmejnih vojaških konfliktov zaprta. Posledično smo morali proti zahodu do pamirske visoke ceste M41 naokrog, najpej v Uzbekistan in nato zopet na vzhod v Tadžikistan do glavnega mesta Dušambe.

Pamir HighWay

Od tam smo se peljali na jug proti afganistanski meji v pamirsko visokogorje. Za to vožnjo smo potrebovali posebno dovoljenje, ker je območje zaprto za »običajne turiste«. Dovoljenj nam je uredila tuja agencija, ki se ukvarja s suportom podobnih potovanj Z njimi smo navezali res dobre stike. Vozili smo po zelo slabih, razsutih cestah, povsem ob afganistanski in kitajski meji. Za nekaj fotografij smo nedovoljeno »skočili« na kitajsko ozemlje.

Nato pa po cesti M41 Pamir HighWay pripeljali na enega najvišjih prelazov na svetu AK Biatal 4655m nmv. Neopisljivi občutki … zapeljati na ta prelaz pomeni osvojiti »sveti gral« avanturističnega motorizma.

Svilena cesta

Pot nas je vodila naprej v Uzbekistan po Svilene cesti v zgodovinska mesta Samarkand, Bukhara, Hiva, nato pa preko puščave (550km brez naselbin) zopet v Kazahstan. Tam smo morali zaradi omejitev vstopov v Azerbajdžan motorje s trajektom prepeljati preko kaspijskega morja, sami pa na letalo do glavnega mesta Bakuja, ki je zelo lepo mesto. Pot domov smo nadaljevali preko Azerbajdžana v Gruzijo in naprej v Turčijo, Bolgarijo, Srbijo in Hrvaško do doma v Zagorju. Nepozabno moto potovanje,

Nepozabno moto potovanje, adrenalin je nadvladal utrujenost ob celodnevnih vožnjah po slabih cestah in temperaturah od 0 do 50 °C. Še vedno podoživljamo vsa doživetja, občutke, spomine … Potovanje je trajalo 41 dni, prevozili smo nekaj čez 19000 km, prevozili 12 različnih držav in prečkali 19 mej. Na poti se je dogajalo marsikaj in vsak dan je bil v resnici prava avantura v vseh pogledih. Povsod smo naleteli na prijazne ljudi, ki so bili pripravljeni pomagati, … Ja, svet je lahko tudi lep, predvsem zaradi ljudi.

Ludvik Pevec

Foto: Ludvik Pevec

V nedeljo, 2. oktobra, bomo ob 17. uri pričeli na spletni strani www.savus.si objavljati bolj podroben potopis motorističnega potovanja v Azijo, ki ga pripravlja avtor Ludvik Pevec.