Moto avan-tura Azija 2022 - 5

V Rusijo

Ludvik Pevec z Orleka v Zagorju se je s tremi prijatelji motoristi letos poleti odpravil na pravo motoristično potovanje. Pravo avanturo in turo. Kilometri so jih nesli na dolgo pot, motorji so bili njihovi prijatelji na vsej poti, kjer so se srečali z ljudmi, ki bi zlahka postali novi prijatelji. Pravzaprav so za kakšen čas tudi postali. Ob nedeljah popoldan v več nadaljevanjih objavljamo potopis Ludvika Pevca. Pot je na kratko popisal v uvodu, ki ga najdete na tej povezavi.

Drugo objavo najdete tukaj.

Tretjo objavo najdete tukaj.

Napad na rusko mejo

Štart iz mesteca Stepantsminda v Gruziji in napad na rusko mejo, le nekaj kilometrov stran, je bil planiran ob 8. uri, vendar smo zaradi težav s sklopko motorja enega od kolegov obstali ob hotelu. Za ureditev delovanja sklopke smo rabili hidravlično olje, zato sva se s frendom spravila na bajka in se zapeljala po mestecu. Trgovine z avto deli ni bilo nikjer, na prvi črpalki kaj več od goriva niso imeli, na drugi tudi ne. Vendar nama je dal črpalkar koristno informacijo, da naj povprašava v avtopralnici.

Iskanje motornega olja

Zapeljeva se tja, izgledalo je ubogo in zapuščeno, ura devet, nikjer nikogar. Človek, ki pride po ulici, je vprašal, kaj rabiva. Nekako mu razloživa, pomaga nama tako, da pokliče in zbudi lastnika avtopralnice v bližnji hiši. V tistih koncih je očitno deveta ura rana ura. Pride možakar ves kramežljav in neurejen … Poveva mu, kaj rabiva. Išče in končno prinese olje, ki ga rabimo, plačava in gas do hotela. Tam dolijeva olje, izzračiva sistem, sklopka dela in takoj proti meji.

Nepregledne kolone

Po cesti se vijejo v obe smeri nepregledne kolone naloženih, smrdečih tovornjakov. Tu EU norme za izpuste ne veljajo. Nekaj kilometrov pred mejo se kolona ustavi, nekaj časa smo čakali, toliko, da smo ugotovili kako se odvija sitacija. Nato smo se začeli prebijati med vozili proti meji, prostora vmes je bilo malo, ker je cesta ozka, vmes dva nerazsvetljena, ozka tunela z velikimi luknjami na cesti, kjer smo obstali, znotraj pa zadušljiv zrak poln izpušnih plinov, da je peklo grlo. Zaglavili smo se v tunelu in se dušili, nikakor se nismo mogli prebiti naprej. Na srečo se je pripeljal do nas ruski motorist in nas pozval naj vozimo za njim, na silo je izsiljeval nasproti vozeča vozila, mi za njim in tako smo srečno prišli iz tunela. Tam so se pričele kolone vozil v več vrstah, sledilo smo Rusu, ki je hitro vozil med kolonami. Prostora je bilo malo, občasno je bilo treba ustaviti in počakati, da je kakšen od voznikov premaknil svoje vozilo.

Pri taki posiljeni vožnji se pogosto zgodi kakšna nevšečnost in res se je. S stransko torbo sem zapel ob stebriček obcestne ograje in jo odtrgal z nosilca. Obvisela je ob motorju, ker jo je držala le še pletenica za zaklepanje. Ustavil sem, pogledal, zlomljena plastika na torbi … Jeba, samo to mi je še manjkalo pred mejo. Torba je bila polna cot in težka, s kolegom sva jo postavila na svoje mesto. Videla sva, da je ostala v položaju. Vendar sva vedela, da bo precej dela, če jo bom moral na meji razkopavat, ker jo dva dni ne bom spravil skupaj.

Na meji

Prebili smo se do meje in gruzijski policist nas je strogo vprašal, če imamo ruske vize. Zahteval je, da jih pokažemo. Zdelo se nam je čudno, ker to sicer naj nebi bil njegova pristojnost. Pogledal je vize in nas spustil naprej na rusko stran. Tu pa se je začela administrativna kalvarija: passport kontrol, pa posebej visa kontrol … Bili so začudeni, od kje nam turistične vize z dvakratnim vstopom, saj od pričetka korona krize prestopa s turistično vizo niso imeli. S pregledom prtljage nas na mojo srečo niso obremenjevali, saj je imelo osebje ogromno dela. Mejni prehod je bil zatrpan s potniki v obeh smereh.

Kot smo videli, so uvažali zelo drage in prestižne avtomobile (Mercedesi, Lexusi, Lamborghiniji, …) Torej v Rusiji denar je in vojna še ni pustila večjih posledic. Bilo nas je nekolik strah, kakšna je situacija v državi, ki je v vojni, je pomanjkanje hrane, goriva … Na meji je vse potekalo zelo korektno, vendar je vsak postopek trajal, terminali so delali relativno počasi, za ureditev carinske deklaracije motorjev smo porabili šest ur v vrsti.

Končno v Rusiji

Tako smo se po okrog osmih urah prestavljanja med okenci končno zapeljali v na Kavkaz v Rusijo. Tu je promet tekel kot smo navajeni v EU, po predpisih in dobrih cestah. Ker se je že večerilo, smo se zapeljali do bližnjega mesta Vladikavkaz in tam poiskali hotel za spanje.

Pred večerjo sem moral popravite še pritrditev odtrgane stranske torbe, kar sem uspel s pomočjo vezic, ki so res multi uporabna stvar. Po prvem bolj stresnem dnevu smo parkirali bajke pod streho, pri hotelu je bil oborožen varnostnik, občutek je bil … čuden, smo si pa po birokratsko napornem dnevu privoščili dobro večerjo.

Čečenija

Naslednje jutro smo se zapeljali v nemirno pokrajino Čečenijo. Že ob vstopu nas je pričakala prva vojaška kontrolna točka – oklepniki in rampa z do zob oboroženimi bradači. Ustavili smo, občutek je bil nekoliko nelagoden. Kot je običaj v teh krajih, prvo vprašanje: od kuda? In potem: kuda? Razložili smo po naše in ko se je zarisal nasmeh na obrazu bradača z največ čini smo vedeli, da bo šlo. Brez kontrole dokumentov, zaželeli so nam le schstlivogo doroga – srečno pot, dvignili rampo in nam pomahali v slovo.

Dagestan

Vožnjo smo nadaljevali po Čečeniji proti mestu Grozni, mimo nekaj vojaških kontrolnih točk, brez kontorle in ustavljanja, od vojakov smo dobivali le pozdrave z roko in nato prispeli v naslednjo nemirno pokrajino Rusije Dagestan. Mimo kontrol smo vozili brez ustavljanja, res smo bili presenečeni nad prijaznostjo vseh, ki smo jih kjerkoli srečevali.

Atrakhan

Pozno popoldne po prevoženih 600 km, smo po planu prispeli v mesto Atrakhan, ki leži na delti Volge ob izlivu v Kaspijsko morje. Poiskali smo hotel, parkirali bajke pred njim, se razpakirali v sobi in imeli čas še za kratek sprehod po mestu, ki nam je bilo lepo, zanimivo. Zato smo se odločili, da si vzamemo dan postanka za ogled mesta. Hotel je bil v centru mesta, naslednji dan po zajtrku smo se peš odpravili po mestu. Volga s svojimi številnimi kanali ga nedvomno zaznamuje gospodarsko, turistično, kulturno, zgodovinsko. Sončen dan je bil in mesto je bilo živo. Nikjer občutka, da je kje vojna, polna gostišča, kavarne, trgovine polne izdelkov iz vsega sveta, tudi ameriških, dobilo se je vse kar si človek želi, za denar seveda in za nižje cene kot pri nas. A ni neka gospodarska blokada? V mestu je zelo lep Kremlin zunaj in znotraj. Nahodili smo se po lepo urejenem, čistem mestu, se dobro najedli in izvedeli, da je menda mejni prehod ob severu Kaspijskega morja, preko katerega smo planirali v Kazahstan, zaprt. Spet komplikacija na poti?