Ob afganistanski meji na pamirsko visoko cesto

Ludvik Pevec z Orleka v Zagorju se je s tremi prijatelji motoristi letos poleti odpravil na pravo motoristično potovanje. Pravo avanturo in turo. Kilometri so jih nesli na dolgo pot, motorji so bili njihovi prijatelji na vsej poti, kjer so se srečali z ljudmi, ki bi zlahka postali novi prijatelji. Pravzaprav so za kakšen čas to tudi postali. Ob nedeljah popoldan v več nadaljevanjih objavljamo potopis Ludvika Pevca. Pot je na kratko popisal v uvodu, ki ga najdete na tej povezavi.

Drugo objavo najdete tukaj.

Tretjo objavo najdete tukaj.

Četrto objavo najdete tukaj.

Peto objavo najdete tukaj.

Šesto objavo najdete tukaj.

Sedmo objavo najdete tukaj.

Osmo objavo najdete tukaj.

Deveto objavo najdete tukaj.

Deseto objavo najdete tukaj.

Poka na vsakem križišču

Ogled glavnega mesta Tadžikistana smo opravili peš in delno s taksijem. Avtopark tam (v mestu) ni slab, opazili smo precej zelo dragih avtov prestižnih znamk. Promet je divji. Kljub velikem številu policistov po mestu je pokalo na vsakem drugem križišču. Vsak dan je menda v državi več deset mrtvih na cestah, kar niti ni čudno, saj po besedah možakarja na recepciji slaba polovica šoferjev pri njih »kupi« izpit.

Ob afganistansko- kitajski meji

Morali smo urediti še posebno dovoljenje GBAO za vstop v avtonomno pokrajino Gorno-Badakhshan Autonomus Region, ki je zaradi občasnih nemirov in svojega geografskega položaja ob afganistanski in kitajski meji, kjer vodijo narko poti, že dalj časa pod vojaškim nadzorom. In znamenita visokogorska cesta Pamir HighWay pelje po tej pokrajini.

Zaradi pokanja v tem območju od doma po spletu ni bilo mogoče pridobiti tega dovoljenja, v Dušambeju to zaradi vikenda ni šlo. Morali bi počakati dva dni in vprašanje je bilo tudi, če bi si ga sami lahko uredili. Tako smo se obrnili na mednarodno agencijo, s katero smo bili že pred potovanjem na vezi. Imajo dobre zveze v teh -stan državah. Dogovorili smo se, da nam dovoljenja pošljejo na mail, mi pa smo že v soboto nadaljevali pot proti jugovzhodu.

Vodni jez Nurek

Iz mesta, ki mi je ostalo v spominu po urejeni infrastrukturi s fascinantnimi spomeniki, parki, zgradbami (ponekod že skoraj kičasto) in v glavnem precej površno, nekvalitetno gradnjo, smo se odpeljali mimo uradno drugega najvišjega vodnega jeza na svetu Nurek. Njegova višina meri nekaj nad 300 metrov.

Kulob

Nadaljevali smo proti mestu Kulob, ki leži nekaj deset km od afganistanske meje. Ker so bile informacije o vstopu v regijo nejasne, smo se zapeljali do prve vojaške kontrole in poskušali vstopiti brez posebnega dovoljenja. Vendar ni šlo. Vrnili smo se v mesto. Tam smo po netu komaj našli namestitev, saj so bile še od kovid časov vse nastanitve zaprte, v stavbi pa nikjer nikogar. V bližnji avto delavnici smo našli človeka, ki je poklical lastnika. Ta je odprli prostore, ki so bili po dveh letih prašni in polni pajčevine. Najprej smo se lotili čistilne akcije in s težavo uredili net, ki smo ga nujno potrebovali, da smo lahko dobili dovoljenja po spletu.

Notranjost je bila, hmmm, raznovrstna: sobe še kar, kopalnica in tuš pa … enostavno cevi kar po steni, voda prvo umazana, rjava, potem se je zbistrila, za nujno tuširanje je bilo. En dan smo počivali in si nabirali moči za drugi vrhunec poti. V nedeljo je bilo v mestu kot v kotlu (čez 40 stopinj). Ni bilo za pohajati okrog, na splošno nam je mesto dajalo občutek beznice.

Barvni printer?

V ponedeljek dopoldan smo dobili dovoljenja po mailu s pripisom, naj jih natisnemo barvno, da se ne bodo preveč razlikovala od originala, kar bi nam lahko povzročalo težave pri vojaških kontrolah. Seveda se je takoj pojavil problem, kje natisniti barvne kopije, tam se tiska še vse črno belo. Po mestu smo iskali fotokopirnico, končno smo jo našli na faksu. Z muko smo jim dopovedali, kaj rabimo, vendar jim je ravno takrat zmanjkalo barve. V bližini smo našli še eno, kjer je bil na srečo tudi barvni printer. Vsa oprema je bila sicer taka, kot smo jo pri nas že pred desetletjem vrgli v smeti. Dovoljenja so se z nekaj težavami le natisnila. Printerist je konkretno računal, tudi za naše razmere, in zaslužil verjetno vsaj za dva meseca.

Vojaški check point

Ni bilo druge izbire, takoj na bajke in gasa proti prvem vojaškemu check pointu v bližini kanjona reke Panj, ki je mejna reka med Afganistanom in Tadžikistanom. Natančna kontrola papirjev in … hudiča, mladi vojaček pravi njet, njet harašo. Gušter je natančno ugotovil, da so naša imena na dovolilnicah napačno napisana glede na imena v passportu. Vsak je imel napisano kako črko narobe. Svetovna jeba, potrebno bi se bilo vračat nazaj v mesto Kulob, da bi prišli do neta in maila ter kontaktirali agencijo, da uredijo korekcijo dovoljenj.

Če je od srca …

Vsem se je dvignil pritisk, že tako smo bili v zamudi glede na plan, potem pa še to. Zadevo smo poskušali razložiti, vendar ni bilo razumevanja. Končno je fant poklical svojega predpostavljenega. Čakali smo, da je prišel tisti z največ zvezdicami in listjem na ramenih uniforme, bil je prav tako mlajši možakar. Gledal je in gledal, pri vseh neka napaka. Kaj sedaj? Malo smo se gledali in drug drugemu razlagali, nato pa poskušali s staro metodo, ki je zelo učinkovita. Kolega mu je v roko potisnil 20 američanov. Tip je gledal in rekel no, no, no. Čez nekaj sekund pa: OK my frend turist in naprej v zlomljeni angeščini: če ste dali od srca, kot zapoveduje Alah, potem bi šlo. Itak, da smo dali od srca, sicer prvo iz svojih denarnic, ampak, potrebno je bilo rešit neugodno situacijo.

Oficir je stopil ven pokazal vojakoma pri rampi, naj jo dvigneta in že smo se peljali naprej na naslednje chek pointe, ki so bili na okrog 50 km. Nihče na kontroli ni opazil teh napak. Sicer pa imajo različne pristope, od bežnega pogleda dokumentov in slikanja do gledanja po prtljagi. Niso pa nas pretirano pregledovali, le vprašali, kaj imamo, kje in kaj je kakšna zadeva. V glavnem zelo fer.

Kanjon reke Panj

Po vijugasti cesti smo se spustili v globok kamnit kanjon reke Panj, ki meji obe državi, zato je po cesti precej vojaških patrol, v glavne mladi fantiči. Tam moški začnejo služiti vojaško obveznost s 16 leti in hodijo naokrog z nam znanimi avtomati AK-67. Odgovorno ali ne, tako je.

Na obeh straneh reke je cesta, prometa zelo malo. Na drugi strani so se vozili terenci z Issivo zastavo, na njih pa oboroženi borci. Nismo se obremenjevali s tem.Vožnja je bila zahtevna, cesta zelo slaba, prašna, peklensko je bilo vroče. Nismo hiteli, da ne bi prišlo do nepotrebnih padcev. Če bi se tam polomil, bi bila jeba na kubik. Ustavili smo se v eni redkih obcestnih trgovinic in nakupil hladno pijačo, ki se je hladila v potoku. Zraven vode še pivo in kot običajno CocaColo, za katero lahko zapišem, da je v vsaki svetovni vasi in to enakega okusa. Nedaleč naprej smo na pokošenem travniku v lepem arhipelagu kanjona postavili šotore, to smo planirali že doma – slovenski bajker kamp. Pripravili smo si večerjo (instant testenine carbonara, doručak še od doma), prijazen lastnik travnika nam je prinesel svežo papriko in paradižnik, zahvalili smo se mu tudi  finančno. Na koncu pa hladno pivo po napornem dnevu, pasalo je v iber. Sedeli smo v krogu na stolčkih, pametovali, kaj vse smo na tej moto avanturi že doživeli in faking kam smo se prikotalili, zrli smo v nebo, bila je jasna noč in milijoni zvezd na nebu so nam v tej divjini pričarali neopisljive občutke … bil je večer … za nikoli pozabit.

Naslednjič: Po Pamir HighWay na enega najvišjih prelazov na svetu

Ludvik Pevec

Foto: Ludvik Pevec