četrtek, 13 februarja, 2025

Iz te kategorije

Moto avan-tura Azija 2022 – 8

Kirgizista, Isyk Kul

Ludvik Pevec z Orleka v Zagorju se je s tremi prijatelji motoristi letos poleti odpravil na pravo motoristično potovanje. Pravo avanturo in turo. Kilometri so jih nesli na dolgo pot, motorji so bili njihovi prijatelji na vsej poti, kjer so se srečali z ljudmi, ki bi zlahka postali novi prijatelji. Pravzaprav so za kakšen čas tudi postali. Ob nedeljah popoldan v več nadaljevanjih objavljamo potopis Ludvika Pevca. Pot je na kratko popisal v uvodu, ki ga najdete na tej povezavi.

Drugo objavo najdete tukaj.

Tretjo objavo najdete tukaj.

Četrto objavo najdete tukaj.

Peto objavo najdete tukaj.

Šesto objavo najdete tukaj.

Sedmo objavo najdete tukaj.

Servis motorjev

Hotel, ki smo ga našli, je bil lep in urejen. Kot smo bili že navajeni v teh krajih, je bilo bivanje za naše razmere poceni. V bližini pa je bil tudi avto-moto servis, ki smo ga rabili. Računalnik na moji Hondi je kazal, da smo do tja v 12 dneh, v 100 urah čiste vožnje, prevozili 8500km. To so bili glede na zahtevne razmere med vožnjo že km blizu servisnega intervala.

Pot nas je naprej peljala v neobljudeno gorovje s slabimi cestami, zato je bilo potrebno menjati gume za bolj grobe, ki smo si jih pripeljali s sabo. Hhkrati pa smo želeli opraviti tudi redni servisni pregled z menjavo olja v motorjih. Po mailu smo kontaktirali bližnji servis, ki ga ima v lasti nek Američan in se ukvarja tudi za rentom bajkov in servisiranjem vozil. Kljub temu, da naj bi bili na servisu polno zasedeni, smo se po zajtrku odpeljali tja. Z bradatim, zgovornim amerom smo se dogovorili, da bomo sami opravili servis motorjev, demontirali in montirali kolesa, menjavo gum pa bodo opravili z montirko na servisu.

Na voljo nam je dal prostor za zgradbo, kjer smo se sami lotili dela in ga v slabih štirih urah opravili, dali zavariti še počen nosilec zgornjega kovčka, ter popili čaj z lastnikom. Na soncu je bilo konkretnih 35 stopinj Celzija, tako, da nam je teklo … od povsod. Vendar to smo hoteli, tako je to na takem potovanju.

Taksist je vsak

Po opravljenem servisu smo se zadovoljni odpeljali do hotela, tam oprali umazane cote in popoldan na recepciji naročili taxi, da bi se odpeljali v center mesta. Tam je taxist vsak, ki ima 5 min časa in rabi denar, torej praktično vsak in tako se je pripeljal model z Daewoo Matiz, malo smo čudno pogledali kam in kako se bomo štirje deci spravili noter. Ker ni bilo druge, smo se nekako stlačili v malčka, ki je bil znotraj luxus urejen: usnjeni sedeži, po celi armaturki vezene dekice. Ko smo mu razložili, da želimo v center, je majster udaril po gasu, tako da smo leteli mimo vseh, čez križišča skozi čudne barve na semaforjih, povsod na milimetre. Ker sem sedel spredaj, se mi je ob takih bližnjih srečanjih nabiral pot na čelu. Promet je tam kaotičen, podobno kot v Gruziji. Vendar smo srečno prispeli v center mesta in z olajšanjem izstopili iz male pločevinke na štirih kolesih.

Glavno mesto Biškek

Glavno mesto Kirgizistana Biškek nas je presenetil z urejeno infrastrukturo, parki,  čistočo. Na glavnem trgu stoji vojaška častna straža pred državno zastavo. Menja se po posebnem ceremonjalu, nekako v ruskem stilu, zanimivem za turiste. Mesto ima  vse, kar ponujajo velemesta v razvitem svetu: trgovine premium svetovnih brendov, dobre restavracije, šoping centre, obilico spomenikov, ter že kar kičasto urejen strogi center.

Sprehod po centru mesta smo lačni in žejni končali kje drugje kot v Irish pubu. Porcije okusne hrane in dobro pivo sta nam povrnila moči in razpoloženje, sam pa se nisem mogel upreti njihovim sladicam, ki so bile odlične in so potešile moje sladkosnede želje, ki so bile v teh koncih večinoma nepotešene. Med vožnjo nazaj do hotela je bilo zopet nekaj adrenalina, tokrat z nekoliko večjim avtom in dvakrat višjo ceno kot prej do centra. Taxista pa smo morali kar sami navigirati z mobiteli, da je našel naš hotel. Za ceno vožnje se je potrebno vedno dogovoriti, preden se usedeš v ala taxi. Potem je tako, kot pravi slovenski pregovor: Po toči zvoniti je prepozno. Glede  na to, da je bil znesek minoren, se s tem nismo obremenjevali.

Do najbolj vzhodne točke potovanja in jezera Isyk kul lake

Naslednji dan smo se po dobrem zajtrku zapeljali v oblačen dan, ponoči je očitno močno deževalo. Dobra cesta nas je peljala iz Biškeka proti jugovzhodu, proti jezeru Isyk Kul, drugemu največjemu visokogorskemu jezeru na svetu na 1609 metrih nadmorske višine in najbolj vzhodni točki našega potovanja. To je bilo mesto Karakol, ki leži vzhodneje od indijske prestolnice New Delhi.

Zastoj

Zgodaj popoldan, ko smo imeli še slabih 100 km do jezera, smo se ustavili v zastoju. Predvidevali smo, da je prišlo do prometne nesreče. Čakanje se je zavleklo in postopali smo okrog med kolono vozil, nekoliko komunicirali z ljudmi, ter doživeli edinstven koncert klasičnih glasbenikov, ki so se peljali na nastop. Kar na cesti ob svojem kombiju so igrali znane skladbe in dvigali vzdušje zdolgočasenih čakajočih, res neponovljiv filing.

Medtem smo izvedeli, da je promet na cesti ustavljen zaradi več plazov, ki so zaprli cestišče. Glede na obseg del naj bi bila cesta odprta šele naslednji dan. V teh krajih res dežuje, kot bi odtrgal oblak in posledice so običajno plazovi ter zaprte ceste. Obrnili smo nazaj do prve črpalke. Vračanje do Biškeka ni prišlo v poštev, zato sva se s kolegom odpeljala do prvega mesteca v upanju, da bi našla prenočišče. Vendar ga ni bilo moč dobiti, zato smo kampirali ob bencinskem servisu, kjer smo imeli na voljo trgovino in toaleto.

Isyk kul

Zvečer je pričelo deževati, zato smo se kmalu skrili v šotore in zavili v spalke, saj je bilo zunaj zelo sveže. Zjutraj pa lepo jasno vreme, hitro smo pospravili šotore in se zavihteli na bajke, ter se odpeljali proti jezeru Isyk kul. Cesta je bila na nekaterih delih še pod vodo in konkretno blatna od plazov, spolzka, vendar prevozna. Morali pa smo paziti, da nismo z motorji padli in se znašli v blatu. Kmalu smo se pripeljali do jezera Isyk kul. V planu smo imeli ruto okrog jezera, zato smo zavili proti vzhodu po severnem delu jezera. Ta je bolj obljuden in turistično razvit. Ob jezeru je bilo moč videti lepe hotele, urejena kopališča, peščene plaže in tudi termalna kopališča, saj so v okolici termalni vrelci.

Karakol

Sredi dneva smo prispeli do najbolj vzhodne točke našega potovanja pri mestu Karakol, se ustavili in se pofotkali ob veliki tabli z napisom. Vožnjo smo nadaljevali do mesta Karakol, kjer smo se ustavili na peščeni plaži ob jezeru in si privoščili pošteno rošitljado, v teh krajih praviloma telečjo. Kljub temu, da je bilo jezero za njihove razmere toplo, voda naj bi imela  temperaturo visokih 21 stopinj Celzija, našim starim kostem nismo privoščili kopanja. Pred nočjo smo si želeli ogledati še kanjon Skazka, ki menda očara s slikovitim barvnim skalovjem, vendar nam to ni bilo dano, ker nam jo je zagodel dež in je postala cesta v kanjon tako mastna in sluzasto spolzka, da smo v izogib nezaželenim padcem iz previdnosti obrnili.

Bili smo zelo, zelo daleč od doma. Vrnili smo se na glavno cesto, ter nekaj deset kilometrov naprej ob jezeru našli prijetno prenočišče s sobami in zunaj z njihovo tradicionalno jurto, v kateri smo večerjali, pokramljali z domačini in se z njimi poslikali. Začutili smo, da se pravo popotovanje v drug svet šele začenja. In res se je.

Naslednjič: V divjino, preko prelazov na visokogorsko jezero Song kul

Ludvik Pevec

Foto: Ludvik Pevec


 

Isti avtor