Po Rusiji v Kazahstan
Ludvik Pevec z Orleka v Zagorju se je s tremi prijatelji motoristi letos poleti odpravil na pravo motoristično potovanje. Pravo avanturo in turo. Kilometri so jih nesli na dolgo pot, motorji so bili njihovi prijatelji na vsej poti, kjer so se srečali z ljudmi, ki bi zlahka postali novi prijatelji. Pravzaprav so za kakšen čas tudi postali. Ob nedeljah popoldan v več nadaljevanjih objavljamo potopis Ludvika Pevca. Pot je na kratko popisal v uvodu, ki ga najdete na tej povezavi.
Drugo objavo najdete tukaj.
Tretjo objavo najdete tukaj.
Četrto objavo najdete tukaj.
Peto objavo najdete tukaj.
Brez EU kartic
Dan odmora in pohajkovanje po Astrahanu z dobro hrano in pijačo nam je dobro del. Mesto je lepo urejeno, z bogato zgodovino, lahko bi rekel ruske Benetke, polni lokali, ljudje sproščeni, kupi se lahko karkoli, tudi dobrine iz zahoda in ZDA, ki naj bi bile pod embargom, … seveda, če je denar, rublji.
Tam EU kreditne kartice niso delovale, tudi z euri ali dolarji se ni dalo plačevati, smo jih pa seveda lahko menjali na bankah in menjalnicah. Menjali smo le toliko, kot smo sproti potrebovali. Cimer je upravljal s skupno blagajno, katero smo redno polnili. Iz nje je plačeval stroške celotne ekipe; spanje, pijača, hrana, bencin pa vsak sam.
Na splošno ni bilo nikjer nekega nelagodja in občutka, da je država v vojni. Na recepciji smo se pozanimali glede mejnega prehoda proti Kazahstanu v bližini, na severu Kaspijskega morja, in izvedeli, da je le ta zaprt. Niso vedeli vzroka. Sranje!
Zaprt prehod
Ker nam je to podiralo plan potovanja, smo se pozanimali še pri drugih virih v mestu, ki so potrdili informacijo. Zato smo se pozanimali o bližnjih mejnih prehodih, ki jih je bilo proti severu nekaj, vendar brez informacije ali so tudi mednarodni. Sogovorniki so zatrjevali, da naj ne bi smel biti problem prehoda meje.
Spet na meji
Odločili smo se, da ne gremo preverjat resničnost zaprtega prehoda na planiran mejni prehod, ker bi izgubili dodaten čas. Zato smo se naslednji dan odpeljali proti severu in poiskali naslednji mejni prehod, po nesreči smo naleteli na rampo vojaške baza, obrnili in nadaljevali proti Volgogradu, po levem bregu reke Volge. Izognili smo se velikemu mestu, čeprav bi si želeli ogleda, vendar nam čas tega ni dopuščal. Nekaj pred 8. uro zvečer, ko se je že večerilo, smo prišli na mejni prehod, čakala nas je vrsta vozil pred rampo. Ko smo prišli na vrsto, je vojak pobral naše potne liste. Čakali smo uro, dve, ko je pripeljal vojaški terenec. Iz njega je stopil mlad oficir, ki je odšel v urad, mi pa smo pokramljali z njegovim šoferjem. Ko je prišel oficir obveščevalne službe, deloval je neizkušeno in nesigurno, nas je pričel navzkrižno zasliševati z nekaj vprašanji: od kje, zakaj, kam, kaj in kje dela žena, otroci, imena … Pogovor je potekal jezikovno malo mešano, relativno strogo.
No, ko je oficir iz urada dobil info, da je z našimi pasporti vse OK, je bil bolj prijazen, razgovoril se je tudi šofer. Pojasnila sta nam, da je mejni mednarodni mejni prehod, preko katerega lahko vstopimo v Kazahstan še nekaj sto km severno pri kraju Ozinki. Ura je bila že okrog polnoči, zato je bilo potrebno nekje prespati. Svetovali so nam mestece, oddaljeno slabih 60 km bolj severno.
Po trdi temi in dežju smo se odpeljali proti mestecu, vmes zašli v eno od vasi in zaglavili na kolovozu v blatu do kolena. Nekako smo se izkopali iz blatnih luž, prišli do mesteca ter ob pozni uri našli sobe. Stežka smo se dogovorili za plačilo z dolarji, brez računa seveda.
Brez rubljev bosi
Naslednji dan je bila nedelja, banke zaprte, tako smo bili brez rubljev, brez zajtrka s praznimi tanki, odpeljali smo se do bencinske črpalke, da bi natankali, vendar ni šlo brez rubljev. Pregovarjali smo se s šefom pumpe, vendar ni šlo. Ostali smo na pumpi v upanju, da zamenjamo dolarje v rublje s katero od strank. Vendar je bilo v nedeljo dopoldan malo prometa, ni bilo interesa za ameriške zelence, bolj za naše motorje in nas, z vprašanji od kuda in kuda.
Lokalni bankir
Bili smo v precej kaotični situaciji, vsi skupaj smo imeli konkretno vsoto dolarjev, kup zlatih kreditnih kartic, bili smo pa lačni, žejni in s praznimi tanki, obsojeni na statiranje na tankštelu. Ker se nismo mogli odpeljati, smo obdelovali šefa črpalke, da bi nam prodal bencin za dolarje, kar uradno brez računa seveda ni šlo. Ko se nas je končno naveličal je dejal, da lahko pokliče človeka, ki nam bo menjal dolarje na črno, torej ˇneuradnega lokalnega bankirjaˇ. Ni bilo druge možnosti, zato smo pristali. Klic je opravil hitro, očitno že utečen biznis, dogovoril se je, da pride šofer, ter gre eden od nas z njim menjat denar k šefu, precej nelagodna situacija, zato smo se odločili, da gremo vsi ali nobeden. Morda bi bila lahko to tudi napačna odločitev, vendar … potrebno se je bilo odločiti. Ko se je pripeljal šofer, smo mu sporočili, naj pokliče šefa. Ta je odobril in tako smo se vsi skupaj odpeljal z motorji za šoferjem do starega industrijskega objekta, kjer so vozili kamioni s starim železom.
Motorje smo pustili pred objektom ter se s šoferjem odpravili v stavbo. Imel sem nelagoden občutek in razmišljal o tem, ali ne bi bilo morda bolje, da bi dva ostala pri motorjih? Pripeljal nas v skoraj prazno pisarno, kjer je za pisalno mizo sedel brkati mož temne polti. Šofer se je postavil ob njega, pod njegovo srajco se je na strani nakazoval ročaj. Govoril je polomljeno angleščino, kljub temu pa, če je obojestranski interes, biznis gre. Dogovorili smo se za menjavo 200 USD, toliko, da imamo za bencin.
Pogovor s Kurdi
Menjal je pošteno, bolje kot na banki, pa brez provizije. In potem beseda da besedo, preselimo se na vrt za mizo. Tam nas je čakal čaj, oreščki in sladko, prišla sta še njegov sin in brat. Zelo gostoljubno, padla je debata v enostavni angleščini o vsem. Kurdi, ki se ukvarjajo s ˇ poštenim biznisomˇ, preprodajo odpadlega železa, hmmm, vemo kako je pri nas s tem, pa imamo še neko zakonodajo, ki se načeloma spoštuje, tam pa … Očitno jim gre posel zelo dobro, ker so na parkirišču stale njihove mečke. Nimajo svoje države, povsod po svetu so tujci, 25 mio naj bi jih bilo, mi pa tako majhni s svojo državo, zavidali so nam.
Proti Saratovu
Okrog poldneva smo se poslovili s prijaznimi Kurdi in se odpeljali proti severu v smeri Saratova, kjer smo našli banko, ki je obratovala v nedeljo. Za vsak slučaj smo menjali še nekaj denarja, da ne bi bili zopet nekje statisti. Vseskozi so nas lovile nevihte, temni oblaki so potovali grozeče nizko nad našimi glavami, dežjake smo večkrat na dan oblekli in slekli. Peljali smo se mimo kraja Engels, ablast Saratov in obeležja, kjer je pristal Jurij Gagarin po prvem pohodu človeka v vesolju. Potem pa naprej proti mejnemu prehodu, pokrajina je bila že ravna stepska, nakazovale so se kazahstanske nepregledne ravnice.
Na rusko stran smo se pripeljali okrog sedme ure zvečer, le dva avta sta bila pred nami, hitro smo opravili mejne formalnosti in se zapeljali proti hribčku. Na njene vrhu je bila kazahstanska rampa in administracija. Ustavili smo se na koncu kolone, ki niti ni bila pretirano dolga, se pa ni premikala. Nekoliko smo se razgledali, kako se odvija vse skupaj. Čakajoči so nas napotili naprej na čelo kolone, kjer smo potrpežljivo čakali od osme ure do polnoči, ko smo prišli na vrsto za pregled in ureditev papirologije za vstop v Kazahstan.
Čakanje na meji
Med čakanjem smo kramljali z ostalimi žalujočimi na meji, Kazaki, Uzbeki, Kirgizi, Tadžiki, ki so bili gastarbajterji v Rusiji, kjer so boljši zaslužki, kot v njihovih državah in so se vračali domov na dopust. Z njimi smo komunicirali v mešanici SLO-SRB-HR jezika, oni pa v ruskem. Nekako je šlo, bilo je zelo zanimivo in zabavno. Vprašanja so kar deževalo, prvo seveda od kuda in kuda, ter, zanimivo, ali smo poročeni in koliko otrok imamo? V teh krajih je za status moškega pomembno, da je poročen in koliko otrok ima. Več jih ima, višje je na lestvici ugleda. Tako, da mi nismo bili ravno visoko na tej lestvici, pa vseeno veliko bolje, kot, da si samski. Uzbek se je ponosno pohvalil, da ima devet otrok z dvema ženama. Povedal sem mu, če bi imel sam v Sloveniji samo dve ženi, bi bankrotiral, kaj šele toliko otrok. Bilo je zabavno, smeha dovolj, kontakti na mejah ob čakanju so bila DOŽIVETJA in ta občutek, da jezik, vera, nacionalnost … niso pomembni, če smo ljudje ljudje.
Naslednjič: Čez stepe Kazahstana v Kirgizistan, do najbolj vzhodne točke potovanja.
Ludvik Pevec
Foto: Ludvik Pevec
