Čez stepe Kazahstana v Kirgizistan

Ludvik Pevec z Orleka v Zagorju se je s tremi prijatelji motoristi letos poleti odpravil na pravo motoristično potovanje. Pravo avanturo in turo. Kilometri so jih nesli na dolgo pot, motorji so bili njihovi prijatelji na vsej poti, kjer so se srečali z ljudmi, ki bi zlahka postali novi prijatelji. Pravzaprav so za kakšen čas tudi postali. Ob nedeljah popoldan v več nadaljevanjih objavljamo potopis Ludvika Pevca. Pot je na kratko popisal v uvodu, ki ga najdete na tej povezavi.

Drugo objavo najdete tukaj.

Tretjo objavo najdete tukaj.

Četrto objavo najdete tukaj.

Peto objavo najdete tukaj.

Šesto objavo najdete tukaj.

Kazahstanska meja

Čakanje na kazahstanski meji ni bilo dolgočasno, prav nasprotno, zelo zanimivo. Mešanica ljudi različnih narodnosti, ras, kultur, ver, življenj, stiki so bili pristni, odkriti … Vseeno pa nam je kradlo dragocen čas. Pozno v noč smo stali na čelu kolone, nekoliko ob strani, in čakali, da nam bo mali, napihnjeni uniformiranec, ki je izgledal kot, da je ravnokar zlezel iz plenic, pomahal in tako dovolil v cono urejanja mejnih postopkov za vstop v Kazahstan.

Čuden ruski motorist

Nekoliko pred polnočjo se nam je pridružil čuden ruski motorist s starim enduro motorjem, oblečen bolj za smučanje, v starem, predpotopnem šumečem spiksu, smučarskih rokavicah in navadnih pohodnih čevljih, s hudo staro čelado. Z nami je komuniciral v dobri angleščini in previdno poizvedoval kam, od kje, zakaj. Že od tistega ponesrečenega prestopa lokalnega mejnega prehoda in zaslišanja pri vojaškem oficirju pred dnevi se nam je dozdevalo, da nas vseskozi nekdo opazuje in spremlja. Neke face so se nam ponavljale na parkingih, bencinskih servisih, naključje, ali … Ta motorist nam je bil še posebej sumljiv, ker ni imel nobenega moto znanja. Z določenimi izjavami in dejanji pa nam je vzbujal nezaupanje, zato smo ga sami zase označili kar za KGB špijona. Nismo želeli veliko komunicirati z njim, nas je pa hitro spravil čez vse uradniške šalterje.

Očitno je dobro poznal sistem na meji in, kot je izgledalo iz komunikacije, tudi osebje, pokazal nam je, kako se izpolnijo obrazci, svetoval, kje in kako se uredi zavarovanje za motorje, ker naj bi bila brez njega jeba s policaji, ali ob morebitnem karambolu. Glede obsega le tega se nam ni sanjalo, odločiti smo se morali le glede roka veljavnosti. Tako smo z njegovo pomočjo hitro opravili vse mejne formalnosti in mejo prestopili nekaj čez polnoč, ter se odpeljali naprej v noč, Rus pa nam je na motorju sledil.

Noč na bencinski črpalki

Glede na to, da ni bilo ob cesti tovornjakarskih stajank, počivališč  z možnostjo spanja, smo se odločili, da skampiramo pri novi, lepo urejeni črpalki, ki je bila odprta 24/7 in odlično založena z vsem, podobno kot pri nas, tudi z možnostjo hitre prehrane. Fantje so postavili šotore, prav tako tudi Rus v bližini, sam pa sem po vzoru dveh zaposlenih na črpalki, raje zalegel na klop v jedilnem prostoru črpalke, ki je bil praktično brez gostov ob tej nočni uri, zjutraj pa sem bil prvi na kavici, ki je hudičevo pasala po kratkem spancu.

Po zajtrku smo nadaljevali vožnjo proti vzhodu, Rus se nam je priključil in nekaj časa sledil, kar nam ni bilo všeč, zato smo sredi dopoldneva dvignili tempo vožnje, katerega očitno ni mogel slediti, tako, da je zaostal in se izgubil za nami kot pikica na ravni cesti. Vreme je bilo spremenljivo, temni oblaki so se podili po nebu in občasno nas je pral dež.

Kazahstan

Kazahstan je res ogromen, pred nami je bilo še okrog 2500 km do kirgizistanske meje, dobre tri dni vožnje po stepi, kjer je bila cesta pred nami le ravna črtica, ki se je  izgubila v nepregledni stepi. Vreme se je zjasnilo, posijalo je sonce in redki beli oblaki so bili tako blizu, da bi jih človek lahko prijel z roko. Kamele so bile stalne gostje na cestah, na katerih smo srečevali v glavnem le težke tovornjake, v bližini večjih mest pa je bilo več tudi osebnih avtov.

Bencin po 30 centov

Bencin je bil v teh koncih res poceni, 30 centov za liter 98 oktanca. Ko sem plačeval take smešne zneske na bencinskih servisih, kar nisem mogel verjeti, da je to res. Ob glavnih cestah stojijo urejeni bencinski servisi ruskih naftnih družb, dobro založeni z vsem, kot pri nas in za naše razmere je bilo vse poceni. Dnevi tranzita so se odvijali v glavnem po sistemu, spanje, zajtrk, vožnja, tankanje, vožnja, pijača, prehrana, tankanje, vožnja, zvečer smo spotoma poiskali hotel in naslednji dan smo ponovili vajo.

Aralsko jezero

Pot nas je vodila mimo mest Aktobe in Aralsk, nekdaj pristanišča ob Aralskem jezeru, kjer smo si na hitro ogledali presušeni del Aralskega jezera, s pomoli na suhem in zarjavelo ladjo v pesku. Res žalostna posledica človekovega posega v naravo, obe reki, ki ga napajata Amu Darja in Sir Darja so v 60 letih prejšnjega stoletja pričeli uporabljati za namakalne sisteme bombaževih polj, kar je povzročilo krčenje takrat enega največjih jezer na svetu. Ti dnevi vožnje so bili dobesedno peklenski, po stepi je preko dneva nabijala vročina preko 45 stopinj. Noči so bile prav tako vroče, še ob pol polnoči je bilo še 43 stopinj in v visokih moto škornjih ne da je bilo vroče, bil je občutek kot bi imel noge v pečici.

Na moji levi nogi so se pričele boleče težave z žuljem na stranski kosti. Peljali smo se mimo Kozmodroma Bajkonur, izstrelišča vesoljskih plovil. Ogromne antene so dajale vedeti, da se komunicira z vesoljem, okrog žičnate ograje. Znaki so prepovedovali slikanje ter dostop. V luči zaostrenih mednarodnih odnosov ni bil ravno primeren čas za lazenje tam okrog in dogovarjanje o mogočem ogledu, zato smo se odpeljali mimo mimo mesta Turkistan proti mestu Šmikent, kjer smo nameravali prespati.

Prazna guma

Mesto leži slabih 400 km pred kirgizistansko mejo, naprej do glavnega mestom Biškek pa je še dobri dve uri vožnje. Tako bi lahko naslednji dan tudi z daljšim zadrževanjem na meji lahko prispeli do  Biškeka, kjer smo imeli v planu ostati dva dni, opraviti servis na motorjih, menjati gume in si ogledati mesto.  No, seveda je bil to le plan. V stepi naprej od mesta Turkistan je pričela kolegu puščati zadnja guma. Res je bila že izrabljena na indikatorjih, vendar se to ne bi smelo zgoditi. Guma je postala tako porozna, da se je ni dalo zakrpati na klasičen način, zato smo poskusili defekt začasno urediti s sprejem za »flikanje«. Vendar je bila guma že po nekaj deset km zopet prazna. Tako smo se morali  ustavljati in s tlačilko polniti gumo, da bi nekako prišli do tovornjakarske stajanke ali mesta, kjer bi lahko pri vulkanizerju menjali gumo.

Med postankom pred manjšim naseljem, kjer smo zopet pumpali, se je z motorjem do nas pripeljal mlad fant ter navdušeno opazoval naše motorje in se slikal ob njih. Poprosili smo ga, da nas pelje do vulkanizerja. Pripeljal nas je do tovornjakarske stajanke, kjer je bil tudi mehanik in vulkanizer. Na žalost pa ni imel priprav za menjavo moto gume. Na tej stajanki je imel mojster dela dovolj, tako, da niti ni imel volje, da bi se ukvarjal z moto gumo. V teh krajih se menjajo gume, ko pride obraba do platna gume, ali le ta spusti dušo.

Odločili smo se, da se odpeljemo naprej, saj puščanje gume še ni bilo kritično. No, že po nekaj deset kilometrih je pričela gum bolj puščati in potrebno jo je bilo pumpati vsakih nekaj km. Očitno je povsem izdihnila. Ustavili smo se pri bencinskem servisu, ki na žalost ni imel črpalke za zrak. Glede na to, da se gume praktično ni dalo več napumpati, nismo imeli  druge možnosti, kot da jo na roke menjamo. To nismo počeli že ohoho več deset let, vendar ni bilo druge možnosti. S sabo sem imel vso potrebno profi ročno orodje, tako, da smo se lotili dela in na naše veliko presenečenje zamenjali zadnjo gumo hitro, brez težav.

Šimkent

S pomočjo tovornjakarja, ki nam je omogočil uporabo kompresorja njegovega tovornjaka, smo jo napolnili na ustrezen tlak in se nato odpeljali naprej do Šimkenta, kjer je bil pred spanjem še čas za krajši ogled mesta in tržnice. Naslednji dan pa vožnja do mejnega prehoda. Bilo je nekaj čakanja pred železnimi vrati preden so nas spustili v območje pregledov. Med oboja železna vrata, postopki so potekali korektno in relativno hitro, pregled pasportov, kontrola dokumentov motorja in amega motorja, pregled policije, pregled vojske, pregled za droge s psi, … kup žigov. Ni nam bilo potrebno nositi prtljago čez rentgenski pregled niti  odpirati torb ali kovčkov. Le rutinski zunanji pregled in vprašanja o orožju, drogah, dronih. Ko smo opravili vse potrebne kontrole in pridobili vse potrebne žige so se končno odprla druga železna vrata in lahko smo se odpeljali v Kirgizistan. Pozno popoldan smo bili že v glavnem mestu Biškeku, našli hotel in se razpakirali. Tu je bil planiran postanek dva dni.

Naslednjič: Dušambe, do najbolj vzhodna točke potovanja in okrog jezera Isik Kul

Ludvik Pevec

Foto: Ludvik Pevec