V divjino, preko prelazov na visokogorsko jezero Song kul
Ludvik Pevec z Orleka v Zagorju se je s tremi prijatelji motoristi letos poleti odpravil na pravo motoristično potovanje. Pravo avanturo in turo. Kilometri so jih nesli na dolgo pot, motorji so bili njihovi prijatelji na vsej poti, kjer so se srečali z ljudmi, ki bi zlahka postali novi prijatelji. Pravzaprav so za kakšen čas to tudi postali. Ob nedeljah popoldan v več nadaljevanjih objavljamo potopis Ludvika Pevca. Pot je na kratko popisal v uvodu, ki ga najdete na tej povezavi.
Drugo objavo najdete tukaj.
Tretjo objavo najdete tukaj.
Četrto objavo najdete tukaj.
Peto objavo najdete tukaj.
Šesto objavo najdete tukaj.
Sedmo objavo najdete tukaj.
Osmo objavo najdete tukaj.
Isyk Kul
Jutro na tej višini ob jezeru Isyk Kul je bilo sveže. Vendar smo kljub temu zajtrkovali zunaj na svežini komaj rojenega dneva njihov klasičen zajtrk: jajca, siri, maslo, tisto pravo, da prste poližeš in zelenjava, paradižnik z okusom iz mojega že kar davnega otroštva. Vse je »orenk sedl«, telo je rabilo energijo, čutil sem, da se izgubil že nekaj kilogramov. Bili smo naspidirani, saj je bil ta dan v planu prvi vrhunec moto ture: vožnja v divjino v kirgiško visokogorje preko visokih prelazov do visokogorskega jezera Song Kul na dobrih tri tisoč metrih nadmorske višine.
Kmalu smo se spakiral in se poslovili od prijaznih gostiteljev ter se odpeljali naprej po južni strani jezera Isyk kul. Ta je precej manj obljudena, bolj naravna in daje občutek vožnje nekje drugje. Obvozili smo praktično celo jezero, se peljali mimo slanega mrtvega jezera in se ustavili v zadnjem naselju, preden smo zavili v visokogorje. Tam smo polno tankali. To pomeni, da smo napolnili tudi rezervne kantice za bencin.
Cesta kot kača
Nato smo zavili na jugozahod v divje visokogorje in se odločili za najbolj zavito cesto na zemljevidu. Cesta seveda makadam, občasno razrit od hudournikov, tam ne dežuje, tam lije in posledice so vidne v naravi. Cesta nas je peljala nekaj časa po dolinah in pravi užitek je bil navijati gas. Nato se je pričela dvigovati in kot kača zvijati v serpentine s prekrasnimi pogledi na neokrnjeno naravo in bele šest-sedemtisočake, ki so segali do nebes. Med njimi kraljuje Peak Lenin, najvišji med njimi.
Moldo-Ashuu
Vreme je bilo spremenljivo, preganjali so nas grozeči temni oblaki, lovili smo sončne žarke. Tako so naši pogledi lahko zaužili to prekrasno, neokrnjeno naravo ter nahranili naše avanturistične duše. Res nedoživeti občutki so nas navdajali med vožnjo. To je bilo tisto, za kar smo prevozili deset tisoč kilometrov. Cesta je bila za nas motoriste res top, težko jo opišem z besedami. Stelvio na kubik, serpentina za serpentino, ni bilo konca. Ko smo že mislili, da je konec, nas je pričakal naslednji prelaz, vsi so se vrteli okrog 3000 metrov nad morjem. Eden lepših je bil Moldo-Ashuu na 3.346m. Ustavili smo se na vrhu in cimer je spustili dron v višave, ter ovekovečil naše veselje, čvrste objeme, zaupanja in ponosa, da nam je uspeli priti tja. Na žalost je dron letel prvič in zadnjič, ker ga je moral poslati domov zaradi restrikcij na naslednji meji.
Song Kul
Vožnja je bila en sam užitek. Kljub temu je bilo potrebno vseskozi držati koncentracijo in paziti na cesto, ki je s svojo raznovrstno podlago lahko že ob trenutku nepozornosti povzročila, da si okusil trdoto makadama. Sredi popoldneva smo prispeli na planoto, kjer na 3000m kraljuje eno najlepših jezer Song Kul. Ob pogledu na ta raj na zemlji smo se ustavili. Naše oči so goltale to lepoto narave, s kriki in stiski rok smo si dali duška …
Zavili smo na južno stran, kjer so se v daljavi videle jurte kirgiških planšarjev. Kamor je segel pogled, so bili pašniki, na katerih so se pasli konji, goveda, ovce, ki zaidejo tudi na cesto. Popolna divjina, jurte se čudovito zlivajo s pokrajino, okrog jezera so visoke gore, ki dajejo prekrasno sliko gorskega pejsaža. Med vožnjo smo opazili večji kamp jurt, ustavili pa smo se pri najmanjšem in na pogled najbolj revnem, pristnem. Napis Hotel. Seveda daleč od hotela, kot smo bili mi od Slovenije. Vendar smo najeli pristno jurto (cena najema je bila smešna), neizumetničeno. Nad vhod smo namestili našo, slovensko zastavo, da se ve. Turistov na jezeru je bilo za vzorec. Kot so povedali domačini, je od začetka korone, za katero tukaj ne vedo, kaj je to, turizem skoraj izumrl.
Jurta
Ljudje so tja hodili na odklop, spihat glavo, zaužiti pristno naravo. Možnosti pohodništva, jahanja, svobode dajejo človeku nov zagon. Razpakirali smo se v jurto in za večerjo lačni navalili na argo juhice in testenine. Postajalo je hladno, potrebno se je bilo obleči, bili smo zelo visoko, za nami so prišli oblaki in skozi njih so sončni žarki ustvarili čudovite slike narave. Notranjost jurte je bila prav tako uboga kot zunanjost. Postelje so bili zviti ležalniki, stare deke in kovtri, vendar ej bilo vse skupaj pristno.
Odločili smo se, da bomo spali kar oblečeni, lastnik je že po temi prinesel žerjavico, da bi lahko zakurili v majhnem gašperčku poleg vhoda. Drva so bila zunaj, vendar smo se mu zahvalili in ponoči obžalovali, ker je bilo konkretno hladno in čez vsako luknjo v zunanjih stenah je pihal hladen vetrič. Tako, da smo oblečeni in pokriti z vsem, kar je bilo na razpolago, trepetali.
Zimsko jutro
Zjutraj smo se zbudili v zimsko jutro. Po motorjih je bila slana, očitno je bilo ponoči pod ničlo. Nekako smo se spravili skupaj, zelo je prijala jutranja kavica barcafe. S konzervami, ki smo jih pripeljali s sabo, smo si potešili jutranjo lakoto in nato spakirali ter se odpeljali ob jezeru proti jugozahodu.
Naš naslednji cilj je bilo mesto Jalal Abad in nato naprej Oš na Svileni poti, ki pelje naprej v Tadžikistan. Do tja pa je bilo potrebno prepeljati še precej makadamskih kilometrov preko prelazov, na katere peljejo hudo zavite ceste, ki so bile pravi užitek za nas bajkerje. Te vožnje so bile ene vrhuncev te moto-avanture. V lajfu ni pravih in napačnih poti, so le poti, ki zapustijo sledi … in te so jih.
Naslnednjič: Težave na kirgizistansko-uzbekistanski meji in naprej v Tadžikistan
Ludvik Pevec
Foto: Ludvik Pevec
