Ob lanskoletnih, še ne pozabljenih grozljivih prizorih naravnih nesreč po Sloveniji, ki nam jih vse pogosteje kaže Mati narava, sem se večkrat vprašal, če je prav, da takole izgubimo vse življenjske prihranke. Tole moje razmišljanje bi znal marsikdo napačno razumeti. Nikakor v tem zapisu ne želim podcenjevati ali moralizirati o nezavidljivih situacijah žrtev nedavnih naravnih nesreč, ampak samo iščem, kaj se lahko, predvsem tisti, ki teh nismo izkusili na svoji koži, lahko naučimo.
Glede na to, da se na socialnih omrežjih na vprašanje ‘kam v hribe‘ vsuje val nestrpnih komentarjev, kam v hribe, če pa je treba pomagati nesrečnim, bom poskušal svoje razmišljanje zapisati kar se da sočutno in razumno.
Zdi se mi, da nisem daleč od podobne situacije, saj vsak dan opazujem hrib za hišo, ki občasno ob večjih nalivih kaže neke ne najbolj vzpodbudne spremembe. Mogoče ob vse bolj nestanovitnem vremenu stvar postaja samo še vprašanje časa.
Vsekakor – ne želim, da pride do tega. Ampak kljub temu ne bi rad – iz nečesa, na kar nimam vpliva in počasi dojemam, da ni moje, ampak zgolj na pósodi – iz sebe naredil (obsedeno) odvisnega sužnja.
. . .
Kaj je torej bolj smiselno storiti? Menim, da je pojem uspeha in dosežkov v moderni dobi potrošniškega kapitalizma malce skrenil s poti. To, po čemer stremimo in hrepenimo, nas predvsem zasleplja in zasužnjuje. Zakaj?
Poznam nemalo primerov, ko so si pari zgradili/kupili razkošno hišo, mogoče še z bazenom. Ta pa je kljub temu ostala večinoma v njihovih sanjah. Naslednjih deset, petnajst let so garali dan in noč, da so lahko odplačevali kredite. Čas v ‘sanjski’ hiši je bil omejen pretežno le na spanje, od nje pa so skoraj še sosedje imeli več koristi.
Sanje povprečnega prebivalca – zgraditi ali kupiti hišo in dober avto. Razmeroma zavidljivi dosežki, z občutki dosege vrhunca uspeha. Vendar, ko ugotovimo, da vse te dosežke – ki nam jih slika in vsiljuje družba ter naša kolektivna zavest – lahko izgubimo, naše zaupanje v svoje sposobnosti in uspeh začne kopneti.
Prvi odziv – uporaba vseh možnih oblik kontrole. Kontrola oziroma potreba po njej pa izvira iz notranjih strahov in občutkov nemoči. Čeprav se nam sprva zdi, da smo nekaj dosegli in se počutimo svobodne, počasi postajamo sužnji teh svojih ‘dosežkov’. Krediti, zavarovanja, skrb, vzdrževanje, …
Potem pa sledi tista nepričakovana klofuta spoznanja.
Potres, požar, plaz, poplava pogosto izbrišejo vse. Po možnosti pravkar pridobljeno, nekontrolirano (površno) zavarovano in finančno obremenjeno premoženje.
V trenutku tisto ‘naše’ ni več (naše).
Prvi šok: ‘Kako je to mogoče?’
Drugi šok, ob pogledu k sosedom: ‘Zakaj ravno meni?’
Tretji šok: ‘Kaj pa zdaj? Je zdaj vsega konec?’
Začuda ima vsaka tema trenutke svetlobe. Oziroma, kot pravijo mnogi modreci – ni dneva brez teme in teme brez dneva.
Z vseh strani pride pomoč. Ljudje s srcem ne morejo stati križem rok in opazovati nekoga, ki se mu je sesul svet.
In po tem, ko je – kot bi rekel Maslow – prvi nivo potreb zadovoljen, se začnemo spraševati o višjih potrebah in smislu.
Kaj pa sem res dosegel v življenju? Kje je to zdaj, kaj mi je ostalo? Je bilo res moje, če pa (proti moji volji) ni več?
Kje je potem smisel vsega, življenja? Saj na koncu res ne bom nič odnesel s seboj. Kaj je sploh potem varno in prav?
Po moje so najboljše (najbolj varne in donosne) naložbe vase. Varno in koristno se je učiti in bogatiti svoje izkušnje, spoznavati in začenjati razumeti sebe in svet. Pomagati drugim in bogatiti svoj ‘pas z orodjem.’
Bolj, ko pomagamo drugim, več rešitev (s)poznamo. Te se med seboj prepletajo, prepoznani vzorci tako ponujajo rešitve za bolj zahtevne, resnejše probleme, ki se z manj bogatim pasom pogosto zdijo nerešljivi.
Znanja in modrosti pa plaz ali poplava ne moreta odnesti?
Kaj pa vem … S časom, pozornostjo in rednimi obremenitvami se mi dozdeva, da se kažejo tudi možne rešitve za tovrstne ‘nesreče’.
Borut Kmetič
Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, sicer pa imam precej izkušenj v večjih mednarodnih IT okoljih pri upravljanju in svetovanju na področju informacijske varnosti, vodenju IT projektov in izvedbe storitev, pri upravljanju in presojanju ISO sistemov, svetovanju pri digitalizaciji poslovanja, varstvu osebnih podatkov, vodenju kakovosti, procesov in organizacijske kulture.
Sem zunanji vodilni presojevalec informacijske varnosti po ISO standardu pri mednarodni certifikacijski hiši.
Organizacijam pomagam iskati strateške rešitve in izboljšati njihovo poslovanje, predvsem na zgoraj navedenih področjih. Sicer pa se ukvarjam tudi z drugimi oblikami optimizacij (oziroma hekanja), kot so na primer biohekanje, osebna rast, raziskovanje prebojnih novih tehnologij, eksponentna organizacija, sistemsko razmišljanje in druge napredne metode.
