“Zaupaj znanosti” se vse bolj zdi kot nova različica “zaupaj Bogu”. Oba poziva delujeta enako — zahtevata vero brez dvoma, in razumevanja. In na tem mestu začenjam moje razčlenjevanje znanosti.
Moje izhodišče je preprosto: raje sem lojalen resnici kot znanosti. Ker če dobro premislite — nam je v bistvu največ do resnice. Razen seveda, če bi raje modro tabletko iluzije — a to je že druga zgodba.
Na tem mestu bi potegnil ločnico med ‘mainstream’ in pravo znanostjo.
Prva je postala institucija z vsemi njenimi atributi — hierarhijo, dogmo in zahtevo po slepi lojalnosti. Druga pa — no ja, tu pa se že pojavi vprašanje: Kaj sploh nekoga kategorizira kot znanstvenika? Naziv v naslovu? Institucija za hrbtom? Ali morda dejstvo, da bi moral postavljati vprašanja — ne pa da zahteva, da mu verjamemo?
Nedavno sem naletel na članek o ohranjanju fokusa. Avtorica je že v naslovu navedla, da je nevroznanstvenica. ‘Jaz sem znanstvenica in vem, kako je prav.’ — vsaj to sem jaz razbral med vrsticami.
Torej: najprej vzpostavlja avtoriteto, potem govori. Spomni me na tiste učitelje, ki od otrok zahtevajo spoštovanje — ne zato, ker bi si ga prislužili, ampak ker so učitelji. Njena ključna ugotovitev? Možgane moramo pretentati v motivacijo.
In tu se mi ustavi. Čeprav nevroznanost nima jasnega odgovora, trdi, da smo mi naši možgani — in zdaj, da jih moramo pretentati? Ampak če smo eno in isto, kdo koga pretenta? Stavek ne zdrži lastne logike.
Kako pretentam samega sebe? In sploh — kakšno korist imamo od znanosti, če nas ne vodi k resnici?
Ja, vem — tudi sam sem se že moral “pretentati” iz slabe navade. Ampak ko to rečem, moram biti natančen: kdo je koga pretental? Če sem jaz = moji možgani, potem ne gre za pretentavanje. Ena sama stran. Brez prevare, brez trika — samo možgani, ki so naredili, kar so naredili.
Možgane lahko pretentaš samo, če si ločen od njih – nekdo drug. To vprašanje filozofija pozna že tisočletja. Znanost pa se mu na široko izogiba — zakaj, pa prepuščam vam.
To je le eno od prvih vprašanj pri razčlenjevanju znanosti. Sledijo še druga. In verjemite mi — postajajo vse bolj zanimiva.
Borut Kmetič
Poklicno se ukvarjam s področjem informacijske varnosti — od načrtovanja in uvedbe sistemov varovanja informacij do presojanja skladnosti z mednarodnimi standardi.
Kot zunanji svetovalec organizacijam pomagam, da varnost ni le obveznost, ampak del zrele poslovne kulture.
Zasebno pa se posvečam vprašanju, ki me zanima enako globoko: kako živeti bolje. Biohacking, sistemsko razmišljanje, eksponentne organizacije, prebojne ideje in tehnologije, ki oblikujejo prihodnost. Prepričan sem, da dobro življenje ni naključje — ampak sad zavestnih odločitev in poguma, da jih tudi živiš.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
