Obvoz preko Uzbekistana v Tadžikistan

Ludvik Pevec z Orleka v Zagorju se je s tremi prijatelji motoristi letos poleti odpravil na pravo motoristično potovanje. Pravo avanturo in turo. Kilometri so jih nesli na dolgo pot, motorji so bili njihovi prijatelji na vsej poti, kjer so se srečali z ljudmi, ki bi zlahka postali novi prijatelji. Pravzaprav so za kakšen čas to tudi postali. Ob nedeljah popoldan v več nadaljevanjih objavljamo potopis Ludvika Pevca. Pot je na kratko popisal v uvodu, ki ga najdete na tej povezavi.

Drugo objavo najdete tukaj.

Tretjo objavo najdete tukaj.

Četrto objavo najdete tukaj.

Peto objavo najdete tukaj.

Šesto objavo najdete tukaj.

Sedmo objavo najdete tukaj.

Osmo objavo najdete tukaj.

Deveto objavo najdete tukaj.

Rožljanje z orožjem

Zaradi sporov in rožljanja z orožjem na meji med Kirgizistanom in Tadžikistanom sta bila oba mejna prehoda med tema dvema državama zaprta. Tako smo morali ubrati obvoz preko Uzbekistana, da smo lahko vstopili v Tadžikistan in na znamenito gorsko cesto po Pamirskem gorovju.

Iz višavja smo se preko divje lepih prelazov spustili v nižine, vožnjo nadaljevali do mesta Jalal Abad in naprej do mesta Oš, kjer smo prespali. Tu se prične ali konča Pamir highway. Mesto nič posebnega, pozno popoldan smo si ga na hito ogledali. Leži blizu kirgistansko-uzbekistanske meje, kar nam je omogočilo, da smo bili tam že pred deseto uro v relativno kratki koloni.

S samokolnico preko meje

Kot je v navadi na teh prehodih, je za nadzor dogajanj nameščenih kup kamer po vseh drogovih. Vsepovsod so znaki za prepoved slikanja in snemanja. Tega smo se striktno držali, da ne bi zabredli v težave na mejah. Takega kaosa in razmer, kot so bil pred temi vrati na meji, nisem videl in doživel nikjer. Preprodajalci vsega možnega, taksisti, prevozniki, mobilne menjalnice, tržnica, trgovinice v kontejnerjih, neurejena infra, polno smeti … Ljudje različnih ras so v kolonah peš prehajali mejo, nosili ogromne vreče. Večjo prtljago so vozili s samokolnicami in vozički.

Profesionalno fehtanje

Kot bi padel v drug svet, bilo smo kar nekoliko zbegani. Težko se je bilo tako hitro vživeti na tako divje dogajanje. Še pred dnevom smo bili v čarobnem miru visokogorskega jezera. Agresivno fehtanje denarja različnih modelov … najteže je bilo, ko so otroci prosili za denar. Ugotovili smo, da na žalost profesionalno! Ko smo dvema otrokoma dali drobiž, ki nam je še ostal v njihovi valuti, ju je nedaleč stran ustavila “mama”, pobrala denar in ga nesla voluharju, ki je sedel v klimatizirani stari mečki za cesto. Hudo žalostno. In že je bil pred nami z iztegnjenimi rokami suhljat fant v umazanih oblačilih, temnih skuštranih las z žalostnim pogledom. Ker smo ugotovili, kaj se dogaja, nismo več dajali denarja. Težko mi je bilo pri srcu, ko smo odslovili fanta. Ko je odšel, ga je ustavila taista “mama”, ga nadrla, sklofutala ter zlasala pred nami, da se je fant razjokal. Ker ni dobil denarja od nas. Mukoma smo gledali take prizore. Tudi tako pokvarjen je naš svet in ljudje ga naredimo takšnega.

Prijaznost odpira vrata

Dve uri smo čakali na soncu pri 40 stopinjah na meji pred vrati, zgodilo se ni nič. Občasno je prišel kak avto z nasprotne strani, prestopali so le peš potniki, ki so jih takoj napadli taksisti za odvoz do mesta. Na teh mejah je potrebno biti zelo potrpežljiv. Potem smo ubrali preizkušeni taktiko. Nadel sem si nasmeh do ušes in s pasportom v roki stopil direktno do dveh najbolj mrkih uniformirancev z največ epoletami na ramenih in ogromnimi kapami. Roka, prijazno sem se predstavil, ter v angleščini povprašal, kam naj gremo in kako se zadeva odvija. Odziv? Seveda panjemajete ruski? Nee, ona dva njet angleško. No, potem je stekel omejen ugankarski pogovor v slovensko-srbsko-ruskem jeziku. Nekako sta mi pojasnita, da imajo zaradi zmanjšanih kapacitet “enosmerni promet”. Dve uri v eno stran, dve v drugo. Čas korigirajo glede na to, koliko se nabere vozil. Prijazno sem se zahvalil. Zaželela sta nam srečno pot in kmalu so nas spustili skozi prva vrata. Kratek pregled prtljage, formularji za motorje, potrebni žigi na listič. Uredili smo vse formalnosti, izstopili skozi druga vrata na nikogaršnjo ozemlje.

Na uzbekistanski meji

Prišli smo pred uzbekistanska železna vrata. Pridno smo počakali, da smo bili na vrsti, klub temu, da je bilo vroče, sonce je pribijalo na polno … Od lastnika servisa v Biškeku smo zvedeli, da so Uzbeki lahko tečni na meji glede pregledov prtljage, celo slik in video posnetkov, da so droni strogo prepovedani, zato smo že na poti razmišljali kaj bi z njim. Če bi se kaj zakompliciralo na meji in bi nam pregledovali vse slike z aparatov, telefonov in šestih kamer, bi lahko ostali na meji tri dni. Zato je bilo potrebno biti zelo potrpežljiv in nasmejan. Ko so nas vzeli v obdelavo, je protokol potekal dokaj tekoče in zelo korektno. Izognili smo se podrobnemu pregledu prtljage in vlačenju le te čez rentgen. Hiter pregled pasportov, prišla je policija, predstavili smo se, nasmeh in roka, štampiljka na famozni papirček, ki je omogočal izstop iz cone pregledov skozi druga vrata in že smo šli naprej do carinikov in vojakov.

Nesrečni dron

Podali smo si roke, se predstavili, od kje in kam, takoj so vprašali, če ima kdo dron, nato narkotike in nato orožje. Človek bi sklepal, da so to njihove prioritetne nevarnosti za državo in prebivalce. Kolega ga je seveda v izogib hudih težav prijavil in potem se je začel cirkus. Pri nas ostalih so le bežno pogledali kak kovček. Kot na vseh mejah so spustili psa, da je prevoha bajke in prtljago, zelo fer postopek. Vendar dron ne sme v državo, tak je državni odlok. Na srečo je mlajši vodja carinikov dokaj dobro govoril angleško, da smo se lahko sporazumevali. Dron je predstavljal blokado za naš vstop v državo. Razmišljali smo, kako rešiti težavo. Uradnikom smo predlagali različne možnosti, kaj z dronom: da ga zapečatijo, ker smo le v tranzitu, da ga podremo, pustimo določene vitalne dele (baterija, propelerji) pri njih. Telefoni do visokih državnih uradnikov so zvonili, nič od tega ni bilo požegnano. Procedura reševanja drona se je vlekla več ur. Na koncu ni bilo druge možnosti, kot ta, da sta ga kolega s taksijem peljala do resorta, kjer smo spali, od tam pa mu ga je prijazen lastnik poslal domov po pošti.

Škoda, lahko bi posneli veliko lepih trenutkov našega potovanja iz zraka. Tako smo zabušili praktično cel dan na meji. So pa bili vsi uslužbenci na meji zelo fer, profi in prijazni. Nama, ki sva čakala kolega na meji, so prinesli hladno pepsi in nama omogočili, da sva čakala v senci.

Zvedavi Uzbeki

Prespali smo v mestu Kokand v bližini uzbekistansko tadžikistanske meje. Uzbeki so zvedavi, skoraj vsiljivo prijazni in poštekljivi. Morali smo se jih otepavat, kjerkoli smo se ustavili. Vsi bi sedeli na motorjih, si natikali naše čelade, rokavice, želeli kontakte. Našli smo primeren hotel v centru mesta in zadnji dan smo bili že dopoldan na uzbekistansko tadžikistanski meji. Zopet kup železnih vrat, pregledov, začuda bolj na izhodu iz Uzbekistana, kje smo se komaj izognili razkopavanju vse prtljage in rentgen pregleda.

V Tadžikistan

Ob vstopu v Tadžikistan je šlo vse bolj na easy, nobenih pregledov, ker se nobenemu od uradnikov ni ljubilo vstati iz stolov, na katerih so lenobno skoraj poležavali. Tako smo v ubogi hišici uredili zavarovanje za motorje, znotraj so pisali še vse na roke, nikjer kompjuterjev in skenerjev. Na pultu rožnat plastičen prt, kot ga je imela moja babica v nekem drugem času. Hitro in brez težav smo vse uredili, dobil žige in se odpeljali v najbolj revno državo od -stanov.

Glavne ceste dobre, nove, peljali smo se skozi dolg famozni »tunel smrti«, neosvetljen, brez ventilacije, tako, da je peklo grlo. Preko lepih prelazov amo se spustili v glavno mesto Dušambe, našli hotel za dva dni, ker smo planirali dan počitka in ogled mesta.

Dušambe

Glavno mesto Tadžikistana Dušambe je infrastrukturno dobro urejeno, z množico spomenikov, novih zgradb, s katerih običajno maha njihov predsednik, v vsaki hotelski sobi pa je tudi knjiga predsednika: poveličevanje lika predsednika ali promocijsko-turistična literatura, knjiga o dosežkih njihovega predsednika in naroda. Novejša je, debelejša je, kaj bi si človek mislil o tem … vzameš jo v roke iz firbca, je bolj reklamni prospekt, prelistaš in vidiš, kaj je, kaj so naredili, kaj imajo. Poleg populizma vidiš tudi nekaj zanimivih, koristnih zadev za potovanje … ja, svet je zanimiv, zelo zanimiv.

Naslednjič: Ob Afganistanski meji na Pamirsko visoko cesto

Ludvik Pevec

Foto: Ludvik Pevec