ponedeljek, 27 maja, 2024

Iz te kategorije

Moto avan-tura Azija 2022 – 14

Po Svilni poti

Ludvik Pevec z Orleka v Zagorju se je s tremi prijatelji motoristi letos poleti odpravil na pravo motoristično potovanje. Pravo avanturo in turo. Kilometri so jih nesli na dolgo pot, motorji so bili njihovi prijatelji na vsej poti, kjer so se srečali z ljudmi, ki bi zlahka postali novi prijatelji. Pravzaprav so za kakšen čas to tudi postali. Ob nedeljah popoldan v več nadaljevanjih objavljamo potopis Ludvika Pevca. Pot je na kratko popisal v uvodu, ki ga najdete na tej povezavi.

Drugo objavo najdete tukaj.

Tretjo objavo najdete tukaj.

Četrto objavo najdete tukaj.

Peto objavo najdete tukaj.

Šesto objavo najdete tukaj.

Sedmo objavo najdete tukaj.

Osmo objavo najdete tukaj.

Deveto objavo najdete tukaj.

Deseto objavo najdete tukaj.

Enajsto objavo najdete tukaj.

Dvanajsto objavo najdete tukaj.

Trinajsto objavo najdete tukaj.

Dušambe

Jutro v glavnemu mestu Tadžikistana Dušambeju je bilo zelo toplo. Vedela sva, da je pred nama zelo vroč dan, zato sva bila takoj po zajtrku že na motorjih in se  odpeljala še zadnjič čez mesto. V spominu mi je ostalo po urejeni infrastrukturi s fascinantnimi spomeniki, parki, novimi zgradbami, iz katerih pozdravlja njihov predsednik. Ponekod je vse skupaj že skoraj kičasto, v večini pa je gradja precej površna, nekvalitetna. Vozila sva po lepi cesti preko prelazov, po soteskah, na sever proti uzbekistanski meji. Cilj je bil Samarkand, mistično mesto na Svilni poti. Spotoma tankanje in limonada za potešitev žeje … in zluftat pregret nogice občutljivega bajkerja.

Tadžikistanska meja

Na tadžikistanski izhodni meji je bilo pred velikimi železnimi vrati pred nama le osem avtov. Po pet so jih spuščali v pregled, torej runda in pol. Zato poskusim s preizkušeno taktiko širokega nasmeha, predstavitve in stiska roke pri policistu, vendar tokrat na žalost ne obrodi sadov. Pokazal je, da ostaneva zadaj in počakava, ker je malo avtov in bo šlo hitro naprej. Vendar, sonce je žgalo preko 40 stopinj Celzija, tako, da sva se skrivala v senci tovornjakov. Preden sva prišla na vrsto, so pretekle štiri ure. Res je šlo »preklemano hitro«.

Vodič slovenskega para

Vsaka zoprna zadeva pa ima tudi dobre strani. Med čakanjem sva spoznala turističnega vodiča Danija iz Qazaqstana, ki je zgovoren, razgledan in v bistvu profesor. V angleščini smo kramljali o vsem mogočem, obdelali cel svet, od politike, športa, gospodarstva, nacionalnih vprašanj v tistih koncih, razsvetlil nama je določene zadeve, časa je bilo dovolj. In prav takrat je vodil slovenski par. Vendar sta bila že čez mejo kot potnika in ga čakala. Sistem na teh mejah je tak, da gredo potniki na terminal za potnike, voznik pa z vozilom in ureja vso potrebno papirologijo za vozilo in zase.

Ko sva prišla na vrsto, je procedura na meji potekala korektno. Uradniki, policisti, vojaki in psi so svoje opravili, tokrat le štirje pregledi, vsi alergični na drone in drogo. Če te dobijo, verjamem, da ne vidiš kmalu svobodnega sonca. Med temi pregledi se človek počuti  nekoliko utesnjeno. Na vstopni meji v Uzbekistan je bilo nekaj več administrativnih postopkov in pregledov. Uradniki so podkupljivi, kup ljudi je šlo preko vrste naprej.

Podkupljivi uradniki

Stal sem pred okencem prvi na vrsti, ko je s strani uletel tip s papirji in pasportom ter pred mano položil dokumente skozi okence. Uradnik je odprl pasport, vzel iz njega lepo zložen denar, ga spravil pod tipkovnico in ga takoj pričel vnašati v računalnik. Ni se splačalo pritoževati, potrebno je bilo biti tiho in potrpežljivo čakati, pa se te je kdo od uradnikov usmilil.

Ko sva prišla na vrsto, je bil tip, ki je preverjal vozila, živčen, ker je moral narediti deklaracijo za motorja. V tej nečimrnosti in slabi volj in, ker je ostal brez bakšiša, je narobe odtipkal čas veljavnosti deklaracij, kar nam je čez nekaj dni zagrenilo življenje v portu Aktau-Kuryk ob izstopu iz Azijske unije. Končno štirje podpisi, štirje žigi in čez četrta železna vrata že po temi. Na drugi strani sva našla slovenski par iz Posavja. Res so posebni občutki, ko tako daleč od doma človek najde slovensko dušo. Pogovor je stekel kot bi se poznali že vrsto let. Počakali smo njunega vodiča in beseda je dala besedo. Dogovorili smo se za pijačo v Samarkandu v njunem hotelu, kjer sva potem tudi prespala, saj smo se ob hladnem pivu Slovenci tam nekje daleč stran od domačega ognjišča zaklepetali do ranih jutranjih ur.

Samarkand

Samarkand – kamnito mesto, eno najstarejših na svetu, je kar nekoliko preveliko za peš ogled. Še posebej poleti, ko sonce dobesedno žge. Turistično je preveč oblegano, da bi človek morda lahko začutil pravi utrip svilne poti. Vendar je za pogledat. Naslednji dan sva bila, še preden je oni zgoraj vključil pečko, že na motorjih za ogled mesta s hitrimi postanki. Markantne zgradbe, povezane z bogato zgodovino, v teh krajih zaznamujejo to mistično mesto in dajo misliti, kaj vse se je dogajalo tam v davni zgodovini. Tri fascinantne medrese si stojijo nasproti. Res lep verski center z versko univerzo že v srednjem veku, v kateri so poučevali tudi najbolj ugledni znanstveniki tistega časa matematiko, astronomijo, fiziko, ne le vero. Na srečo so kljub uničujočim vojnam na teh področjih vse ohranili: za ogled vstopnina, potrebno je biti tudi primerno oblečen.

Po Svilni poti

Okrog 11. ure je bilo že 40+ stopinj Celzija in ni bilo več za pohajat naokrog. Zato sva prepotena skočila na motor in odpeljala naprej po Svilni cesti. Naslednji cilj je bilo najbolj pristno, ohranjeno in peš obvladljivo mestece na tej mistični poti Hiva. Do nje naju je čakalo okrog 700 km, dobrih 10 ur čiste vožnje. No, v bistvu sva jih odgarala še nekaj več, ker sva parkrat zalutala. Na cesti, ki je bila v konkretni rekonstrukciji, sva se vozila preko nasipov že po trdi temi. Takšna vožnja za utrujenega voznika po celodnevni vožnji precej nevarna. Po mukah sva pripeljala do hotela, ki je bil povsem ob obzidju starega mesta sreko trga in poti za pešce. Kot ponavadi sva prišla v hotel okrog 22. ure. Prašna sva raztovorila v lepo sobo. Ne vem, kaj mi je bolj pasalo, hladen tuš ali dober baby beef roštilj.

Hiva

Naslednji dan rani zajtrk, že ob 8. uri sva pričela z ogledom starega mesteca, ki je res lepo urejeno. Toliko je oddaljeno od večjih mest, da ni turističnega stampeda, peš obvladljivo, prikupno. V dveh urah in pol sva pogledala bistveno in nakupila spominke. Ko je pričelo  konkretno žgati, sva bila že na motorjih in gasa. Imela sva optimističen plan priti do kazahstanske meje ali morda celo preko – okrog 600 km in dobrih 10 ur vožnje je kazala navigacija. Po info naj bi bil del ceste nov ostali pa saniran. Realnost je seveda pogosto drugačna in tudi tokrat je bilo tako. Prvih 100 km je bila cesta res OK, nekaj nove betonske. No, potem se je pa začela j…. od ceste: stepa, luknjast asfalt, makadam, globoke luknje pol metra, da voziš v njih. Vozniki so si utrli pot po neštetih vzporednih kolovozih skozi stepo in puščavo. Koristila sva vse, kar je bilo bolje

Zadnji originalni vijak fuč

Prometa je bilo kar nekaj, v večini tovornjaki vlačilci, med 30 in 50km/h je šlo. Občasno je bilo potrebno tudi počasneje, kolega je moral paziti na motor. Ko je ustavil, je ugotovil ugotovi, da je odtrgalo edini še originalen vijak, ki je držal zadnji nosilec. Jeba, ker nisva imela rezerve, pozabila sva jo na servisu v Tadžikistanu. Nič kaj prijetni občutki so naju prevevali. Puščava in žgalo je ( (45 stopinj Celzija). Vendar je adrenalin delal svoje. Na taki poti se je potrebno sproti prilagajati takim in drugačnim situacijam in jih tudi reševati. Po dveh urah “nežne” vožnje sva se nekako privlekla do šoferske stajanke, ki je imela v ozadju celo vulkanizersko delavnico za tovornjake. Seveda mojster ni imel vijakov, tudi orodja ne kaj prida. Nama je pa pokazal kup starih vijakov za vogalom z namigom, da naj si postreževa, v kolikor je kaj dobrega. Nekaj sva morala urediti, zadnji del cimrovega motorja je bil povsem poseden, skoraj na zadnjem kolesu.

Naslednjič: Z letalom čez Kaspijsko jezero

Ludvik Pevec

Foto: Ludvik Pevec


 

Isti avtor