Moto avan-tura Azija 2022 – 13
S Pamirja proti domu
Ludvik Pevec z Orleka v Zagorju se je s tremi prijatelji motoristi letos poleti odpravil na pravo motoristično potovanje. Pravo avanturo in turo. Kilometri so jih nesli na dolgo pot, motorji so bili njihovi prijatelji na vsej poti, kjer so se srečali z ljudmi, ki bi zlahka postali novi prijatelji. Pravzaprav so za kakšen čas to tudi postali. Ob nedeljah popoldan v več nadaljevanjih objavljamo potopis Ludvika Pevca. Pot je na kratko popisal v uvodu, ki ga najdete na tej povezavi.
Drugo objavo najdete tukaj.
Tretjo objavo najdete tukaj.
Četrto objavo najdete tukaj.
Peto objavo najdete tukaj.
Šesto objavo najdete tukaj.
Sedmo objavo najdete tukaj.
Osmo objavo najdete tukaj.
Deveto objavo najdete tukaj.
Deseto objavo najdete tukaj.
Enajsto objavo najdete tukaj.
Dvanajsto objavo najdete tukaj.
Ruski asfalt z globokimi luknjami
S prelaza Ak Baital sva obrnila nazaj na zahod, proti domu … nisva odpeljala naprej do jezera Karakul Lake, ki leži na dobrih 3900 metrih nadmorske višine in ponuja poglede z drugega planeta. Vendar, potrebno se je bilo pripeljati še do doma, cimrov motor pa je bil konkretno zdelan. Tako sva se vračala po isti cesti nazaj, z zelo raznolikimi odseki vozišča, od starega, še ruskega asfalta z globokimi luknjami, zaplat asfalta, dobrega makadama, kamnite ceste in prašne ceste, ta je bila najbolj nevarna. Več 10 cm debelina prahu je delovala kot bi se vozil po ledu, zelo je bilo potrebno paziti. Vožnja po Pamirju je bila naporna, saj je bilo treba paziti na tehniko, ki je trpela. Hkrati pa je bila vožnja energijsko uživaška. Tisti tam zgoraj nama je namenil prekrasno vreme, kar je redko za Pamir: lepi pogledi na visoko gorovje, po katerem so se prelivale mavrične barve žarkov sončnega zahoda … fantastično, slike kamere ne morejo prikazati vseh teh kadrov neokrnjene, divje narave, predvsem pa občutkov, ki se pretakajo po človeku in ostanejo nekje v njem … za vedno.
Ni bilo žive duše
Vozila sva relativno počasi in previdno. Na tem delu Pamirske visoke ceste nisva srečala žive duše. Šele od vasice, za te kraje že mesteca, Murghab sva srečala kakšno vojaško patrolo. Čez vse kontrole na vojaških check pointih sva šla kljub napačnim podatkom na dovolilnicah brez težav. S prijaznostjo in uporabo jezika, ki ga ni nihče razumel, in kakšnim kemičnim svinčnikom … Sva sploh srečala koga drugega, ki ni bil vojak ali »kamiondžija«?
Šestdesetletnika na kolesih
Srečala sva mladega ruskega študenta na kolesu, ki je kolo bolj nosil, kot se vozil z njim, zaradi kot nož ostrega kamenja po cesti, da ni presekal gum. Fant si je pred diplomo privoščil kolesarsko turo iz Moskve na Pamir in nazaj. Srečala sva tudi nizozemski par, upokojenca, oba v sedmem desetletju življenja. Na kolesih sta se podala preko Pamirja. Do glavnega mesta Dušambeja sta prispela z letalom in nato s kolesom na Pamir. Ravno sta postavljala šotor, ko sva se pripeljala do njiju. Zakaj hudiča sta tu, a ne bi bilo bolj lagodno v kakšni nizozemski kavarni ali ležalniku nekje na peščeni Azurni obali. Iskreno sta povedala, da ju nekaj žene v te kraje preden zaključita svojo skupno življenjsko pot. Človek ostane brez besed. Ljudje smo edinstvena in čudovita bitja.
Odvetniki iz Pariza v Pamir s kolesi
No, ob potoku, kjer si si v teh krajih še lahko privoščil čisto gorsko vodo, sva srečala še tri kolesarje, par in njunega prijatelja, okrog 30 let stare Francoze. Vsi trije odvetniki. Pozdravili smo se in izmenjali info. Mislila sva, da so se tudi oni pripeljali iz glavnega mesta, vendar, ne, družba se je na Pamir pripeljala kar direktno iz Pariza. Vzeli so si leto odklopa, pustili odvetniško pisarno in se enostavno odpeljali s kolesom po svetu. Komentar? Nimam ga, se pa človek lahko zamisli. Morda je potrebno v nekem trenutku življenja slediti svojim čustvom in željam, ne le materializmu, biti tako pogumen …
Khorog
Pozno, kot običajno, prispeva v Khorog, psihično in fizično »scotana« od celodnevne vožnje, stresa z okvaro, čustvenih eksplozij po Pamairju, fizičnih naporov. Stežka najdeva prijeten hotelček. Lastnik je bil prijazen, upokojen turistični vodič. Komaj sem se nekako zvalil z motorja, vzel najnujnejše zadeve iz torb. Nismo veliko komunicirali, sesuta sva se odpravila pod tuš in spat. Naslednje jutro sva pri zajtrku zaskrbljeno razpravljala, kako popraviti bajk. Vedela sva, da je pred nama še 250 km sesute ceste in nato še 350 asfalta do prave civilizacije, glavnega mesta Dušambe.
Pomoč lastnika hotela
Kot izkušen vodič ja lastnik hotela to opazil in v odlični angleščini, ki jo je govoril eden redkih v tistih koncih, povprašal: »Do you have a problem, guys?« Problem jah, itak. Pojasnila sva mu situacijo s cimrovim bajkom. Povedal nama je, da je v mestecu mehanična delavnica, šolski servisni center, ki deluje v okviru državne univerze. Delavnico so opremili Nemci kot pomoč nerazvitim državam v svetu. Izobrazili so tudi mojstra za poučevanje. Uh, ta info je bil za naju kot sedmica na lotu. Valjda se je možakar v Nemčiji kaj naučil in kaj zna. Kako je svet lahko poln naključij, tudi prijetnih.
Nemci opremili mehanično delavnico
Odpeljali smo se do dobro opremljene mehanične in vulkanizerske delavnice. Sam sem se peljal z lastnikom hotela v eni od tistih neuničljivih starih Toyot, cimer pa z bajkom. Servisna delavnica podobno kot pri nas, to je čudo v teh krajih. No, nekaj strojev za menjavo gum je bilo še pokritih s ponjavami in na njih debel sloj prahu. Ko je prišel sef in si je začel natančno in strokovno ogledovati motor, sva že ugotovila, da je mojster svojega posla. Videlo se je, da so ga imeli Nemci v rokah. Ni bil klasični mojster sistema (bomo zamenjali ko bodo deli), temveč »znalac« improvizator. Takoj se je s kolegi lotil dela.
Čebula in vijaki
Z lastnikom hotela sva odšla v nabavo vijakov in epoxi lepila za zatesnitev rezervoarja goriva. Ko sva prispela do trgovine z avto deli, me je presenetil pogled od zunaj skoti vrata – kot pri nas, police in na njih različna motorna olja. Ko sem stopil noter, pa na levi čebula, krompir, pralni praški, mleko, maslo, na sredini maziva in na desni vse, kar človek rabi v tistih krajih, na enem mestu. Ob pojasnjevanju, kaj želiva in iskanju prodajalca, mi je le ta dal v roke kljunasto merilo in … poišči kar rabiš. Vijaki in matice vseh velikosti in vrst navojev v štirih velikih škatlah in išči. Našel sem in … nazaj.
Popravljen motor
V delavnici so v tem času, ker okvirja niso mogli variti, izdelali nov železni nosilec za okvir motorja in do 15. ure je mojster s tremi pomočniki gotov. Uredil je okvir bajka in puščajoč rezervoar bencina. Kontakt in cimrov bajk kresne, juhuhu. Cena okrog 20 evrov, kot bolj boga runda piva pri nas. Kolega je plačal kot se spodobi v iber. Podarila sva še nekaj kemičnih svinčnikov, prijazno sva se zahvalila in vsi smo bili zadovoljni. Rešili so nama turo.
Do Dušembaja
Popoldan nama je lastnih hotela poiskal še lokalnega prevoznika, ki je s terencem vozil ljudi v glavno mesto. Dala sva mu del prtljage, da sva razbremenila najine motorje na sesuti cesti, ki je bila v planu naslednji dan. Zvečer je lastnikova žena pripravila še okusno večerjo: za predjed odlična goveja juha, v kateri so bili poleg mesa, zelenjave tudi neke vrste ravioli. Res okusno, vendar me je juha zelo hitro pripeljala na WC. Tokrat je bila toaleta z obema črkama, aleluja, to je v tistih koncih nadstandard! Šofer terenca je prtljago po dogovoru dostavil v hotel v Dušambeju, kjer sva rezervirala spanje. Naslednji dan zjutraj sva se po tankanju odpeljala iz Khoroga. Vožnja je bila previdna, saj je cesta na določenih odsekih res totalni raztur, idealna za presekat gumo ali se zložit po tleh in pololomit. Vsak dan je bil nova avantura. Ko sem se vozil po prašni, luknjasti cesti, so mi misli uhajale daleč domov. Počasi sem si želel, da se kaj odvije po planu. Pogrešal sem družino, ljubljene, domačo mehko, čisto posteljo in govejo župco in tisti fajn ležalnik pod nadstreškom, ki je kao skoz rezerviran zame. Naporen dan je bil, od 8. do 22. ure na motorju s postanki za pijačo in jedačo, tankanje … in naprej. Srečno sva prispela v Dušambe, prtljaga naju je že čakala v hotelu. Knčno nekaj po planu. No, izven plana pa sva si pozno privoščila, kot je v tistih koncih navada, goveji roštilj – šašlik. Hudo nama je pasal. Naslednji dan naju je čakala Svilna pot.
Naslednjič: Po Svilni poti
Ludvik Pevec
Foto: Ludvik Pevec
