mozaik Trbovelj in Zasavja
Nič ne more ustaviti razvoja in sprememb. Nekdanja rudarska regija v Sloveniji, Zasavje, je spet v preobrazbi. Do začetka devetdesetih let je Trbovlje dajalo kruh tisočem rudarjev, večina industrije v mestu je bila vezana na rudnike. Na prelomu tisočletja, ko kopanje rjavega premoga ni bilo več “zanimivo”, je približno 300 ljudi še vedno delalo v rudnikih. Takrat so bile sprejete nove občinske in vladne pobude za prehod iz rudarske regije. Tehnološka podjetja, kot je Dewesoft, pa se razvijajo in spreminjajo regijo.
Vsako sredo ob 17. uri bomo objavili nadaljevanje zgodbe o Trbovljah in Zasavju, ki sta jo spisala nezasavca. Jana Štakul Petkovšek je novinarka, ki dolga let dela v Ljubljani, Carsten Frederiksen pa Danec, knjižničar in publicist, ki živi v Københavnu. Preberite prejšnjo objavo.
Rudarjev sin – od krampa do računalnika
Danes Andrej, 33-letni sin Toneta Pangeršiča, svoje sposobnosti udejanja v delu pri Dewesoftu, a izkusil je tudi očetovo rudarsko kariero. Čeprav imata oba srce za strojništvo, njuno delovno življenje ni nič drugačno.
Andrej je nasmejan človek – visok in vitek mladi inženir, ki ga najpogosteje slišimo, ko po podjetju hodi v copatih. Pravijo mu enostavno Pangi – pravzaprav je to tudi vzdevek njegovega očeta in vzdevek vseh fantov v družini zaradi priimka Pangeršič. Vzdevek potuje iz generacije v generacijo.
Pangijev oče je sprva delal v Strojni tovarni Trbovlje (STT), nato pa v rudniku. »Kot najstarejši sin v družini je moral skrbeti za kmetijo in ni mogel hoditi v srednjo šolo. Vendar je moj oče hitro napredoval v rudarskih delih, pridobil znanje in izjemne vodstvene sposobnosti. Poleg rednega dela v rudniku je skrbel za majhno kmetijo, gradnjo hiše in za družino, na koncu pa je končal tudi tisto, česar v mlajših letih ni mogel – srednjo tehnično šolo, je povedal mlajši Pangeršič.
Učenje v delavnici
Leta 2007, ko je Pangi končal srednjo šolo, je imel Dewesoft že prvi CNC stroj v svoji delavnici na kmetiji na hribu nad sedežem podjetja. Njegov oče Tone je redno hodil pomagati vodji delavnice Boštjanu Petku, predvsem pri varjenju. Pangi je nadaljeval: »CNC stroji so me zelo zanimali, zato je oče vprašal Boštjana, če bi tam lahko delal med počitnicami. Začel sem pri Dewesoftu z metlo v rokah, nato pa sem začel z Boštjanom programirati stroje.«
Družina Pangeršič je bila v marsičem povezana z družino ustanovitelja Dewesofta Jureta Kneza. »Bili smo družinski prijatelji in to me je pripeljalo v Dewesoft. Moja mama je delala v Rudisu Trbovlje, vodilnem slovenskem inženirskem podjetju, kjer je delal tudi Juretov oče. Vpisal sem se na srednjo tehnično šolo ne da bi vedel, da je strojništvo tisto, kar me osrečuje,« pravi Pangi.
»Takrat je Juretova mama Alenka Knez poučevala na srednji tehnični šoli in navdušila me je za mehaniko. Boštjan Petek je prav tako učil na tehniški gimnaziji in vodil klub za 3D modeliranje, kar me je pritegnilo. Juretov brat Sašo Knez je v šoli poučeval fiziko in ima veliko zaslug, da me je usmeril med najboljše v razredu. Vsi – Boštjan, Sašo in Juretova mama Alenka Knez – so močno vplivali na to, da sem dobil pravo znanje in se zaposlil v Dewesoftu,« pravi Pangi.
Inženir
Pangi je do študija na fakulteti delal kot počitniški delavec, za študij je dobil štipendijo Dewesofta, nato pa začel delati kot inženir strojnega oblikovanja za Dewesoft. Boštjan je naredil prvi izdelek, pozneje ga je prevzel Pangi. »Če moje današnje delo primerjate z delom v rudnikih, za svoje delo uporabljam osebni računalnik in mobilni telefon, medtem ko so rudarji potrebovali bolj ali manj lopato in kramp,« pravi.
Glavna razlika pa je delovni čas – raven svobode. »Oče je delal od 6. do 14. ure. Moj delovni čas pa je zelo različen. Lahko delam od doma, ponoči, na letalu ali v hotelu … Prednost je v tem, da lahko do neke mere prilagodim delovni čas, ki mi najbolj ustreza. Čeprav moram upoštevati, da me bodo moji sodelavci v pisarni morda potrebovali za podporo nekaterim projektom ne glede na »moj« delovni čas.«
Ko so šle stvari narobe
Zaprtje rudnika je prizadelo vse v Trbovljah. Celotno mesto je zraslo na podlagi premogovnika in podporne industrije okoli njega. »Časi so bili drugačni kot danes. Vedno se je našlo delo za vse in vsakogar. Kaj bi lahko šlo narobe?« pravi Pangi. »Zasavje je s Trbovljami v glavni vlogi v nekem trenutku predstavljalo vrhunec jugoslovanske težke industrije. Si predstavljate to? Tako majhna dolina in tako velik potencial.«
Pangi se spominja: »Rudnik so začeli zapirati, ko sem bil še v srednji šoli. Nekatere rudarje so zadržali in jim izplačali odpravnino, a očeta niso hoteli izgubiti, čeprav je že imel pogoje za upokojitev.« Številni delavci so ostali brez službe. Nekateri so se lahko lotili podjetniškega dela, drugi pa skoraj ničesar. »Težko je dobiti novo službo, če na eni strani nisi več tako mlad, na drugi pa tudi premalo star za upokojitev,« pravi Pangi.
Njegov oče je skoraj ostal brez odpravnine in se je moral umakniti. »Vendar se ni dal. Oče je lani dopolnil 60 let, rudnik ga je sicer izčrpal, a mi bo vedno zgled. Takoj je zagrabil vsako službo, na področju strojništva ima veliko znanja. In s tem me je nekako okužil …« razloži Pangi.
Trboveljska ljubezen
Rudarjev sin ima rad Trbovlje in Zasavje ter njihovo rudarsko preteklost: »Težko se v tem ne počutim dobro. Kot vse druge regije je tudi ta imela vzpone in padce,« pravi Pangi. »V osnovni in srednji šoli se še nisem zavedal, da živimo na izrednem območju, v rudarski regiji. Na fakulteti pa so me večkrat nagovarjali kot nekoga iz Zasavja ali Trbovelj, s pozitivno konotacijo,« pravi Pangi. In doda: »Imeli so nas za trde in pridne ljudi.«
Zanj je bila najtežja slaba kakovost zraka v celotni dolini zaradi cementa in termoelektrarne Trbovlje (TET). Toda elektrarna je zdaj zaprta, tudi cementarna ne proizvaja več cementa. Zrak v dolini se je spremenil.
»Veliko ljudi je izgubilo službo, vendar lahko dolina končno spet diha,« pravi. »Regija še zdaleč ne more dihati s polnimi pljuči, vendar ji manjka zelo malo, da bi postala bolj dinamična in pozitivna, vsaj v Trbovljah.«
Na okolje v zasavskih dolinah je močno vplivala rudarska in industrijska dejavnost. Ena najpomembnejših nalog med zaprtjem rudnika je bila obnova naravnega okolja.
»V zadnjem času lahko opazimo, da se v Trbovljah veliko dogaja. Nove zgradbe, nekaj novih podjetij, … Iz nečesa slabega se spremeni v nekaj dobrega,« zaključuje Pangi.
Prihodnjič: Uporniki – od izgnanstva do kulturne ikone
Jana Petkovšek Štakul in Carsten Frederiksen, Dewesoft
Naslovna fotografija: Andrej Pangeršič – Pangi – je strojnik v podjetju Dewesoft (Foto: Jana Petkovšek Štakul)
Carsten Frederiksen, rojen leta 1958, je danski novinar in knjižničar, ki živi v Københavnu. Med drugim je delal v danskih poklicnih knjižničnih organizacijah kot mednarodni sekretar za strokovne zadeve, kot so nove tehnologije, avtorske pravice in strokovni razvoj. To je vključevalo predavanja ter organiziranje konferenc in usposabljanj. Sredi 90. let je vodil dansko prilagoditev na računalniške tehnologije in internet.
Bil je zaposlen pri Mednarodni zvezi knjižničnih združenj IFLA, ki je ustanavljala urad za svobodo obveščanja in svobodo govora. V začetku 2000 -ih je večkrat sodeloval pri projektih Unesca in Sveta Evrope na Kosovu. Sodeloval je v misijah, ki so ocenjevale uničenje knjižnic in predlagale načrte za obnovo. Sodeloval je pri oblikovanju knjižničnega zakona in posredoval med etničnimi strokovnjaki nasprotnih strani.
Delal je tudi v trženju in službah komunikacije z javnostjo kot pisatelj in urednik strokovnih novic, priročnikov in poročil. Bil je samostojni urednik in prevajalec knjig za več danskih založb. Od takrat je več kot 10 let delal na področju komuniciranja in trženja v danskem podjetju Brüel & Kjær. Leta 2018 ga je Dewesoft najel kot del marketinške ekipe, v kateri je skrbel za ustvarjanje zgodb. Skratka, skrbi, da svet spoznava podjetje in njegove zmožnosti.
Jana Petkovšek Štakul je novinarka in urednica časnika Finance. Ureja portal Agrobiznis.si s poudarkom na uvajanju visokih tehnologij v kmetijstvu in živilsko-predelovalni industriji. Poleg tega je odgovorna za izvedbo regionalnih poslovnih forumov, na katerih iščejo rešitve za najbolj pereče aktualne izzive v regiji, ter skrbi za izbor Najpodjetniška ideja, na kateri je bil prvi zmagovalec pred 18 leti trboveljski Dewesoft.
Svojo skoraj 30-letno novinarsko kariero je še kot študentka začela na teletekstu TV Slovenije, se kalila v centralni redakciji dnevnoinformativnih oddaj TV Slovenija, bila urednica centralne redakcije časnika Republika ter se nato pridružila ekipi časnika Dnevnik. Od novinarke in urednice dopisništev ter redakcije Ljubljana je prišla na mesto urednice rubrike Zaposlitve&kariera ter Gazela. Krajši čas je delala tudi v medicinskem založništvu ter kot piarovka. Prav času enoletnega tesnejšega sodelovanja z Dewesoftom je s kolegom Carstnom Frederiksnom ustvarila zgodbo, ki odslikava Zasavje po zatonu rudarstva.
