Konec septembra se je 37 članov ZZB NOB Zagorje ob Savi udeležilo potovanja v Srbijo. Cilj je bila proslava ob 80-letnici ustanovitve Užiške republike v Užicah. Seveda jih je pot vodila tudi mimo nekaterih drugih točk, vrednih ogleda. Objavljamo prispevek, ki ga je poslal Janko Zotlar.
Sremska fronta
Prvi dan smo se ustavili malo pred Beogradom v spominskem parku, posvečenem junakom sremske fronte v Adaševcih pri Šidu. Bitke so tu trajale 175 dni. Hitlerjeva vojska je namreč hotela zavarovati umik svoje vojske iz Grčije, Titova pa jim je s pomočjo Rdeče armade hotela umik preprečiti. Večina vojakov in opreme je na jugoslovanskem območju sodelovala v bojih na sremski fronti. Jugoslovanski partizani so imeli 17 divizij in še 7 ločenih brigad, skupaj okoli 180.000 oboroženih ljudi, 55 tankov in 222 letal. Nemci so imeli na svoji strani okoli 100.000 vojakov in okoli 700 topov. Boji na sremski fronti so potekali predvsem po težkem, zamočvirjenem terenu, zato je bilo žrtev (približno 20.000 na jugoslovanski strani in približno 30.000 na nemški) ogromno. Podatki se razlikujejo glede na vire, tako da niso točni. Po ogledu smo pot nadaljevali proti Beogradu, kjer smo po nastanitvi in popoldanskem kosilu obiskali cerkev sv. Save, spominsko obeležje osvoboditeljem Beograda in Alejo slavnih na Novem groblju.
Kadinjača
Drugi dan smo obiskali Avalo in se nato prek Užic odpeljali do Kadinjače. 24. septembra 1941 ustanovljena Užiška republika je bila eno redkih svobodnih ozemelj v takratni Evropi. Nemce je zelo motila, zato so se odločili, da jo bodo uničili. Iz Bajine Bašte so poslali v napad oklepno divizijo. Partizani so za to izvedeli in so na Kadinjači, 14 km ven iz mesta, postavili zasedo. Ušteli pa so se, ker so mislili, da prihaja nad Užice nemška pehota, saj so premogli le manjši top. Bitka na Kadinjači je trajala dobre štiri ure, Nemci so pobili vse partizane. Zgodovinarji pravijo, da to ni bila bitka, ampak žrtvovanje. Ko so partizani 29. novembra 1941 izgubili bitko na Kadinjači, je bilo konec tudi Užiške republike. Vrhovni poveljnik partizanske vojske Josip Broz Tito se je iz Užica komaj rešil, Nemci pa so se znesli nad civilnim prebivalstvom in ranjenci, ki se jim ni uspelo umakniti. 23. septembra 1979 je predsednik SFRJ maršal Tito Delavski bataljon, ki je padel na Kadinjači, odlikoval z medaljo narodnega heroja. Zdaj se na Kadinjači razprostira eden od najlepših spominskih kompleksov na svetu. Sam sem bil nad njim navdušen iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je to arhitekturna in umetnostna mojstrovina, drugi pa zgodba o hrabrih ljudeh, ki so dali življenje za domovino. Ponosen sem, ker smo se poklonili tako velikim junakom. Dan smo zaključili na Zlatiboru, kjer smo prenočili.
Užice
Naslednjega dne pa smo se odpeljali do Užic. Na tamkajšnjem pokopališču smo se s položitvijo venca poklonili padlim v drugi svetovni vojni in se nato udeležili proslave pred Titovim spomenikom oz. nekdanjo tovarno orožja. Na proslavi sta bila tudi naša partizana Albin Pibernik in Zagorjanka Valerija Skrinjar Tvrz. Tovariš Pibernik je bil še otrok, ko je s starši bival v Užicu. V tamkajšnji gimnaziji je bila ustanovljena slovenska partizanska četa Ivan Cankar, ki ji je poveljeval Albinov oče, Albin starejši. Borci so bili slovenski izgnanci v Srbijo. Četa je kasneje postala del 1. proletarske brigade, ustanovljene v Rudi 21. decembra 1941.
Eden od govornikov na proslavi je bil tudi tovariš Milan Gorjanc, ki je navzoče pozdravil v imenu ZZB NOB Slovenije in se nam zahvalil za navzočnost. Navdušeno so nas sprejeli tudi drugi govorniki in vsi na proslavi.
Guča
Na koncu pa smo se odpravili še v Gučo, kamor sta nas peljali Marija in Zdenka Čop. Njuni prijatelji so nam pripravili »fešto«, ki je ni mogoče opisati. Kar ni se nam dalo domov. Smo že vedeli, zakaj …
Naj se ob koncu zahvalim za odlično organizacijo potovanja tovarišem Janiju Flisu, Romanu Škrabarju, Janiju Artnaku in Marjanu Leskovarju.
Janko Zotlar
Foto: ZZB NOB Zagorje
