Pred nekaj dnevi, natančneje 28. oktobra, je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo štiriindvajseti del.
V dolini
»Neznana roka je močno odrinila Terezijo, ko je prijela vratca krušne peči. Ni dvignila pogleda, da bi videla tekmico, le neodločno je ugovarjala, da pred pečjo ni bilo nobenega polena, dogovorjenega znamenja, da namerava kdo peči kruh. Odgovor na njeno plaho nasprotovanje je bilo glasno vreščanje, da včerajšnja pritepenka že ne bo razlagala pravil življenja v koloniji. Vpitje je iz hiš privabilo ženske, ki niso hotele zamuditi predstave.
Je že kdo videl, da bi včeraj izvaljeni piščanec učil kokljo, se je za vse številnejše poslušalstvo spraševala ženska, in to pišče, je nadaljevala podžgana s smehom zbora, ki se je priklatilo od kdove kod. Kolonijo so zgradili za preverjene kopače, ki so že najmanj pet let pri rudniku, se je z obilnim telesom naslonila na skupno krušno peč, niti ene izjeme ni bilo vsa ta leta, gospe pa je bilo dodeljeno stanovanje, še preden je njen mož sploh začel delati v rudniku. Je pomagala ravnatelju loviti bolhe, da je bil tako velikodušen, je jezdila na valu spodbujajočega smeha. Z rudniško gospodo naj počne, kar jo je volja, je grmela, vendar ji to v koloniji ne daje nobene prednosti, zadnja je prišla in zadnja bo izbirala, kdaj bo pekla kruh ali prala perilo.
Zofija, ki je zamudila začetek prepira, je začela glasno ustavljati govornico, naj se ne napihuje kot žaba in se umakne od peči, ki ji pripada natanko toliko kot Tereziji ali katerikoli drugi, še preden je prikorakala do borilne arene. Nova stanovalka nima tesnih zvez samo na rudniškem ravnateljstvu, tudi v koloniji ima svojega angela varuha, se je posmehnila staroselka, a je njeno zbadanje tokrat že padlo na pusta tla, z Zofijinim prihodom je njen čas bleščečega zmagoslavja in smejoče podpore nepreklicno minil. Pravila se ne bodo prilagajala nikomur, Zofijin glas ni dopuščal ugovarjanja, veljajo za one, ki so tu od pamtiveka, in tiste, ki so prišle včeraj.
Čeprav je odobravajoče kimanje in mrmranje nedvoumno razsodilo o zmagovalki, se poraženka ni sprijaznila z razpletom. Zofiji je lahko govoriti, si je z nekakšno užaljenostjo skušala povrniti podpornice, nima otrok, časa ima na pretek. One z otroki ves čas divjajo od enega opravka k drugemu, včasih so prisiljene tudi malo poriniti, je postajala nekoliko spravljivejša, ker drugače ne bi zmogle vsega.
Pravila so enaka za vse, ne glede na osebne okoliščine, je ponovila Zofija, vsaka med nami lahko najde sto razlogov, da bi zanjo naredili izjemo. Prepirljivki se je zazdelo, da so otroci argument, ki bi morda še lahko obrnil tok besedne bitke, zato se je posmehnila Zofiji, naj ne govori o stvareh, ki jih ne pozna, ona preprosto ne more vedeti, kako je, če se te za krilo držijo štirje pamži. In zato je prehitela Terezijo, ki jih ima pet, ji je Zofija brez razmišljanja zadala še zadnji udarec.
Mučna tišina je zavela nad malo prej kričavim zborom, pretrgala jo je šele Terezija s spravljivim predlogom, naj ženska prva speče kruh, sama ga bo za njo. Lahko bi se ji zahvalila, je Zofija očitala ženski, za odrivanje in nesramno žaljenje se ti je oddolžila s prijaznostjo.
Nič nenavadnega ni bilo, da si je vzela zadnjo besedo. Bila je odlična govornica, v kolonijski skupnosti je, čeprav mlajša od večine drugih žensk, uživala veljavo pravične in razsodne osebe, cenile so jo, ker je rada pomagala in je ni bilo nikogar strah.
Zbor se je začel razhajati, ko je Zofija stopila k ženski, ki se je pripravljala, da zakuri peč, se nagnila k njej in ji trdo rekla, naj v prepir nikoli več ne vlači otrok. Tako kot ona ne more vedeti, kako se je prebijati s štirimi otroki, prepirljivka ne more vedeti, kakšno je življenje brez njih.
Zofija je še ujela Terezijo, ki se je počasi vračala proti stanovanju, prijela jo je pod roko in ji strogo rekla, naj se nikdar več ne ustraši, umakne. V redu ženske so, naravnost povedo, kar mislijo, tudi usekati znajo, kadar je treba, a če jim bo popuščala, bodo to izkoristile. Opazila je, da Terezija komaj duši jok, zato je ljubeznivejše nadaljevala, da se ji ni treba nikomur umikati, za nikomer ji ni treba pobirati ostankov, enakovredne so, za vse veljajo enaka pravila, navadila se bo, ni težko, zagotovo bo zmogla.
Terezija ni več zadrževala solz, med ihtenje je vstavljala besede, da je imela v Podgorju svojo krušno peč, prala je, kadar se je njej zdelo, ni se ji bilo treba prilagajati drugim in se postavljati v vrsto, nihče ji ni gledal na štedilnik in v posteljo. Na začetku je morda zoprno, jo je Zofija objela čez rame, ko druga drugi brezsramno gledajo v lonce, lepša plat zgodbe je, da si pomagajo, kadar katera nima kaj dati vanje. Po krajšem premolku je nadaljevala, da ne bi več živela na samem, da ji je v koloniji dobro, da sta v skupnost vgrajeni solidarnost in enakost. Ni kot v šoli, kjer ima učitelj vedno prav, ni kot v cerkvi, kjer se vsi pokoravajo župniku, ni kot v tovarni, kjer ukazuje samo delovodja, v koloniji ni nobene hierarhije.
Sedeli sta tesno skupaj na stopnici pred vhodom v stanovanje. Terezijine solze so se posušile že dolgo nazaj, kot razigrani najstnici sta se smejali Zofijinemu pripovedovanju. Pri njih lahko neka domneva v trenutku postane resnica, ko pa jo nekaj spodnese, se že v naslednjem trenutku rodi nova. Lahko ji pove najmanj deset razlag, zakaj nima otrok. V koloniji se nihče ne vpraša, zakaj je tako, kaj se je zgodilo, od kod je prišlo in kam gre. Nihče se ne sprašuje, vsak takoj postreže z odgovorom. Tu vlada absolutna vednost, vse se ve ali pa se že kaj izmisli.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).