Košarkarski klub Zagorje letos septembra praznuje 70. obletnico delovanja. Ob tej priložnosti vsak četrtek ob 17. uri objavljamo zgodbe iz brošure, ki sta jih zbrala in uredila Pavel Kotar in Roman Rozina. Danes objavljamo četrti del. Tretji del si lahko preberete na tej povezavi.
Prvo razočaranje je prišlo v četrtem krogu, kjer se je Novoles izkazal kot prepričljivo boljša ekipa, saj so kot gostitelji zmagali s 107:84. Zagorje je potem počasi zaostalo za Novomeščani in domžalskim Heliosom ter se z zreškim Cometom borilo za tretje mesto. Ko so sami že izgubili možnost za slavje, pa so veliko prispevali, da so to postali Novomeščani, saj so dva kroga pred koncem premagali Helios s 100:95. V najzanimivejšem obračunu kola so Zagorjani premagali Domžalčane in jim tako odvzeli vse možnosti, da bi osvojili naslov prvaka. Domači košarkarji so si z borbeno igro v izrednem vzdušju priigrali pomembno zmago, pri čemer so jim s športnim navijanjem veliko pomagali domači gledalci in godba na pihala. Tretje mesto je bilo resda največji uspeh zagorske košarke, hkrati pa vseeno manj od pričakovanj.
Že v naslednje prvenstvo so šli Zagorjani močno oslabljeni, saj so odšli nekateri ključni igralci. Po vrnitvi najboljšega strelca zadnjih let Braneta Omahneta so v zaključku ob treh porazih zmagali v Litiji, doma pa premagali Kovinarja, Branik in Kraškega zidarja. S temi rezultati so se povzpeli na deseto mesto, kar pa tisto leto ni zadoščalo za obstanek v najvišjem republiškem tekmovanju. V boju za obstanek so imeli tudi precej smole: ob pozitivni razliki v danih in prejetih koših 1757:1751, so samo šestkrat zmagali in kar šestnajstkrat izgubili.
Po izpadu iz prve slovenske košarkarske lige so prvenstvo 1984/85 odigrali v zahodni skupini druge košarkarske lige. Odšel je tudi trener Vladimir Šepec, zato je člansko ekipo prevzel domačin Pavel Kotar. Zagorjani so v rednem delu igrali zelo dobro, a kljub temu so morali v končnici napredovanje v prvo ligo prepustiti podobno dobri Rogaški.
V sezoni 1986/87 je drugo ligaško tekmovanje potekalo v štirih območnih desetčlanskih ligah. Zagorje je igralo v drugi vzhodni skupini in zasedlo četrto mesto.
Vrnitev v prvo ligo je glavni cilj postal spet v sezoni 1987/88. Vzhodni del lige je bil takrat razporejen v tri skupine. Zagorjani so se uvrstili v končnico in zasedli končno šesto mesto.
V Zagorju so se takrat znova pojavljali odlični mladi košarkarji. Zasavska selekcija pionirjev sedmih in osmih razredov, v kateri so nastopali štirje zagorski šolarji, se je uvrstila na finalni turnir in zasedla četrto mesto v Sloveniji. Še uspešnejša je bila zagorska selekcija petošolcev in šestošolcev, ki je nastopala pod imenom Športno društvo Osnovne šole Tone Okrogar, ki je na finalnem turnirju v Idriji zasedla drugo mesto. Uspeh je posledica dobrega dela učiteljev telovadbe in klubskih trenerjev Pavla Kotarja in Ranka Mandiča ter dogovora učiteljev vseh treh šol za skupen nastop, tako da so najboljši športniki in športnice enotno zastopali Zagorje. V uspešni ekipi so igrali Matjaž Murn, Zoran Leskovšek, Boštjan Dobrota, Dejan Povšnar, Aleš Mars, Peter Juvan, Mitja Šimonic in Davor Drečnik iz Osnovne šole Toneta Okrogarja, Maks Vodlan ter Aleš in Sebastjan Berk iz Osnovne šole Ivana Skvarče ter Janez Razpotnik in Boris Koren iz Osnovne šole Ivana Kavčiča.
Članska ekipa se je v naslednjih letih uvrščala na šesto mesto v svoji skupini. Ob slabših uspehih so se bodrili, da morajo zdržati še nekaj časa, obstati v drugi ligi in počakati, da dozori odlična generacija igralcev mlajših klubskih selekcijah. Konec osemdesetih let je nov klubski upravni odbor sklenil, da z nekaterimi okrepitvami in izboljšanjem pogojev presekajo košarkarsko nazadovanje. Postavili so zelo ambiciozne cilje: osvojiti prvo mesto v skupini, se uvrstiti v končnico prvenstva in končno zapustiti to žalostno drugo slovensko ligo.
Naslednjič: Državno prvenstvo leta 1991/92
Pavel Kotar in Roman Rozina
Foto: arhiv Košarkarskega kluba Zagorje
