Košarkarski klub Zagorje letos septembra praznuje 70. obletnico delovanja. Ob tej priložnosti vsak četrtek ob 17. uri objavljamo zgodbe iz brošure, ki sta jih zbrala in uredila Pavel Kotar in Roman Rozina. Danes objavljamo tretji del. Drugi del si lahko preberete na tej povezavi.

Sredi sedemdesetih let je veljala pozornost predvsem izjemno uspešnim mladim ekipam. Pionirji so se leta 1974 uvrstili na finalni turnir slovenskega prvenstva, kjer so zasedli četrto mesto. Naslednje leto je, takrat že kadetska ekipa, uspeh še nadgradila.

Finalni turnir za kadete je bil novembra leta 1975 v Zagorju. Pred približno petsto gledalci so Zagorjani osvojili prvo mesto – naslov prvaka Socialistične republike Slovenije za leto 1975. Zmagovalni ekipi je predstavnik Košarkarske zveze Slovenije Stane Jeraj podelil pokal zveze, knjižne nagrade pa sta dobila najboljši strelec Lebar iz Bežigrada in najboljši igralec turnirja, domačin Brane Omahne. Zmagovalno kadetsko ekipo so sestavljali Zlatko Drame, Igor Drnovšek, Leon Grošelj, Jože Herman, Matjaž Kalšek, Lado Kos, Sandi Krofl, Maks Mezek, Marjan Mikuž, Toni Mlakar in Brane Omahne, njihov trener pa je bil Beno Mlakar.

V sedemdesetih letih so postale priljubljene različne prireditve, katerih namen je bil popularizirati športne dejavnosti, pritegniti čim več gledalcev in jih zabavati. Najboljšo zmes za gledalce zanimivih športnih iger in zabave je uspelo zvariti košarkarskemu klubu, ki je leta 1975 pripravil prvi Dan košarke. Lojze Zupan, ki je večkrat vodil organizacijski odbor, je v časopisni anketi povedal, da je njihov namen v delo kluba vključiti bivše igralce, obenem pa si želimo, da bi se ta športni center v Zagorju še bolj razvil. Menim, da se telesnokulturna skupnost preveč ukvarja z denarnimi problemi, premalo pa s kadrovskimi, čeprav nam prav mladih najbolj manjka.

Košarkarski praznik je kmalu prerasel v večdnevno prireditev, ki se je na zunanjem igrišču Polje odvijala v začetku septembra. Med bolj odmevnimi so bili peti Dnevi košarke, ki so tri dni zapored ob igrišče privabili več kot tisoč ljudi, na tekmi med članskima vrstama Iskre Olimpije in Zagorja pa se jih je zbralo še več. Ljubljančani so nastopili v najmočnejši postavi – z Jelovcem, Vilfanom, Vujačičem, Gvardjančičem, Subotičem, Papičem in drugimi – domačine pa so okrepili Ljubljančani Muha, Blaznik in Senica, tako da je bila igra dokaj izenačena. Iskra Olimpija je zmagala s 115:104, okrog 1500 gledalcev pa je bilo nadvse zadovoljnih z igro, v kateri so bili najboljši Gvardjančič, Vilfan in Jelovac pri gostih, Omahne in Kos pa pri domačinih.

V programu, ki se je začel s tradicionalnim mimohodom sodelujočih, je bila še vrsta zanimivih spopadov: tekme veteranskih ekip, upokojenci so se pomerili v metih na koš, svoj turnir pa so imele tudi osnovnošolske ekipe. Veliko zanimanja je vzbudila vsakoletna tekma severnega dela mesta proti južnemu, bolj šaljiva tekma pa je potekala med ekipama godbenikov in debelih. Na Dnevih košarke so sodelovale številne kakovostne ekipe iz Slovenije, Jugoslavije in tujine, v mlajših kategorijah pa tudi slovenske reprezentance. Košarkarski klub je prireditev pripravljal vse do začetka devetdesetih let.

S prvenstvom leta 1980/81 se je stanje vrnilo na ureditev, kakršna je bila pred portoroškimi sklepi, ki so prinesli selekcijo Zasavja in umetno ustvarjeno ekipo Litija-Zagorje. Košarkarski klub Zagorje je nastopal v desetčlanski prvi slovenski košarkarski ligi. Med večjimi presenečenji, ki so jih pripravili, je bila zmaga nad takrat vodilnim Kraškim zidarjem. Časopisje je uspeh pospremilo z označbami: domači košarkarji so nadigrali vodilno ekipo, zagorski gledalci so ponovno videli odlično košarkarsko predstavo, domači so prekosili samega sebe.

Zagorje je prvenstvo končalo na sedmem mestu, naslednje leto se je povzpelo na peto, v sezoni 1982/83 pa so sestavili ekipo, s katero so želeli na vrh slovenske lige in se uvrstiti v zvezno tekmovanje. Domačemu jedru se je pridružil povratnik Sandi Krofl, iz Rudarja je prišel trener Vlado Šepec in igralci Kamilo Oberčkal, Igor Rojko in Nace Sluga. Potrditev, da je zagorska ekipa zrela za vrh, je prišla že v prvem kolu, ko je prejšnje napete tekme in tesne rezultate z večnim tekmecem Rudarjem zamenjal zelo neobičajen izid. Zagorje je zmagalo s kar 99:58, pri čemer sta samo Brane Omahne in Sandi Krofl dosegla toliko točk kot celotna ekipa Rudarja.

Po treh zaporednih zmagah na začetku prvenstva so jih za resnega kandidata za prvo mesto proglasili tudi v športnem dnevniku Sportske novosti. Košarkarji Zagorja želijo v tem prvenstvu zasesti vrh lestvice. S pripravami so začeli že v avgustu, do začetka prvenstva pa so odigrali številne prijateljske tekme. Svojo kakovost so pokazali že v prvem zasavskem derbiju z Rudarjem. Zmagali so z lahkoto in gostom prizadejali najhujši poraz v zgodovini medsebojnih srečanj. Ekipa se je predstavila kot čvrsta celota, ki jo krasita tovarištvo in borbenost.

V uspeh je trdno verjel tudi trener Zagorjanov Vladimir Šepec. S takšno ekipo in posamezniki lahko realno pričakujemo, da se bomo borili za vrh lestvice. Edina težava je, da ne vemo, kako močne so druge ekipe v ligi, vendar vseeno računamo, da imamo letos najboljše možnosti za naslov republiških prvakov. Igralski kader je zelo močan, fantje vedo, da imajo letos enkratno priložnost, da osvojijo naslov, zato je veliko angažiranost čutiti tudi na treningih. Moram povedati še, da smo v našem mestu dobili vso moralno in denarno pomoč, da naše želje uresničimo. Zato se bomo še bolj potrudili, da upravičimo zaupanje širše družbenopolitične skupnosti in naših ljubiteljev.

Naslednjič: Prvenstvo leta 1982/83

Pavel Kotar in Roman Rozina

Foto: arhiv Košarkarskega kluba Zagorje