Košarkarski klub Zagorje letos septembra praznuje 70. obletnico delovanja. Ob tej priložnosti vsak četrtek ob 17. uri objavljamo zgodbe iz brošure, ki sta jih zbrala in uredila Pavel Kotar in Roman Rozina. Danes objavljamo drugi del. Prvi del si lahko preberete na tej povezavi.
Deset let kasneje, na prehodu iz petdesetih v šestdeseta leta, se je košarka začela širiti še po okolici Zagorja. V okviru praznovanj dneva mladosti so leta 1960 odprli košarkarsko igrišče v Kisovcu. Na otvoritvi so prisotni videli izenačeni tekmi med moškima in ženskima ekipama Proletarca in Rudarja.
Avgusta leta 1960 so v Zagorju proslavili desetletnico košarke. Jubilejni turnir se je začel s tekmo pionirjev Proletarca in kisovške Svobode, ki se je končala brez zmagovalca (34:34), člani pa so zatem visoko izgubili z Medvodami. Drugi dan so nastopale mladinske ekipe Kamnika, Medvod, Domžal in Zagorja, zmagovalni pokal pa je ostal doma. Prav tako se je do prvega mesta prebila domača ženska ekipa, ki je prepričljivo ugnala ljubljansko Ilirijo in logaški Partizan. Za zaključek so se četrti dan pomerile še osnovnošolske ekipe: najuspešnejši so bili učenci zagorske šole, sodelovali sta še topliška in kisovška šola. Turnir je odkril precej mladih talentov, v pionirski in mladinski konkurenci je blestel kasneje eden najboljših zagorskih košarkarjev Alojz Kranjc.
Članska ekipa je takrat tekmovala v drugi republiški košarkarski ligi, leta 1961 pa so se uvrstili v enotno republiško košarkarsko ligo. Na tekmi v Medvodah, kjer so zmagali s 63:60, je mladi Jernej Stvarnik nasprotnikom nasul kar 42 košev.
Leto 1962 je Zagorjanom prineslo tako želeni zasavski primat in prvo prvenstveno zmago proti Rudarju. Težko pričakovani derbi med Rudarjem in Proletarcem je prinesel zasluženo zmago s 75:58 domači ekipi. V prvem delu je bila igra enakovredna in domačinom je uspelo šele proti koncu doseči prednost šestih točk. V drugem delu igre pa se je začela ogorčena borba za zmago. Igralci Rudarja so na trenutke igrali zelo ostro, tako da je bila igra večkrat prekinjena. V 14. minuti drugega dela igre je bil izključen Stvarnik, vendar je dosežena prednost zadoščala za zmago. Koše za Zagorje so dosegli Anžur 11, Stvarnik 23, Kranjc 26, Berk 9, Šteferl 2 in Zmajšek 4.
Naslednje leto so s serijo zmag začeli tekmovanje v drugi ligi, pred koncem pa popustili in prepustili prvo mesto ljubljanski Svobodi. Pričakovati je bilo, da se bo moštvo zagorskega Proletarca uvrstilo v prvo republiško ligo, vendar je tik pred koncem tekmovanja odpovedalo. Tako je mlada in perspektivna košarkarska ekipa razpadla. Jernej Stvarnik je odšel v vojsko, nekateri perspektivni igralci, na primer Stane Sušnik, pa v druge klube.
Košarkarsko igrišče Proletarec v Zagorju je znova oživelo jeseni leta 1964, ko je pod vodstvom Toneta Strojana začela vaditi nova generacija mladincev in pionirjev. Leta 1966 so se vključili v vzhodno skupino druge republiške lige, kjer so dokaj uspešno nastopali naslednje sezone. Jedro ekipe so sestavljali Miro Baloh, Alojz Kranjc, Jernej Stvarnik in Rudi Zmajšek, pridružili pa so se jim še Janez Berk, Beno Mlakar, Milan Tomšič, Jani Zore, Joško Zupan in drugi.
Ko se je druga slovenska košarkarska liga na prehodu v sedemdeseta leta razdelila na tri skupine, ob vzhodni in zahodni še na osrednjo, je bilo Zagorje razvrščeno v slednjo. Njihovi tekmeci so postali Litija, Metlika, Moste, Novo mesto, Prule, Šentvid, Tabor, Trnovo in Zarja. Zagorjani so se v izenačeni ligi držali repa lestvice, igrali pa so Miro Baloh, Beno Mlakar, Janko Stanko, Jernej Stvarnik, Milan Tomšič in Joško Zupan. Takrat najboljša domača košarkarja Alojz Kranjc in Stane Sušnik sta nastopala v trboveljskem Rudarju, ki se je leta 1970 uvrstil v drugo zvezno košarkarsko ligo.
Tekmovalni uspehi so se izboljšali z vrnitvijo Staneta Sušnika, ko se je ekipa z dna povzpela na vrh. Po dveh začetnih porazih je začela nizati zmage, h katerim je Sušnik prispeval levji delež. Na primer, ko so doma premagali Tabor z 80:79, je dosegel kar 49 točk. Ekipa Zagorja je prehitela vse tekmece razen ljubljanskega Stadiona, ki je tesno, s 73:75, zmagal tudi v Zagorju. Domači so še sedem minut do konca tekme vodili za petnajst točk, nato pa popustili in izgubili. Ob Sušnikovih 38 točkah so koše za Zagorje dosegli še Cveto Gracar, Tone Leskovšek, Joško Zupan in Jernej Stvarnik. Ligaško tekmovanje se je končalo z mrtvim tekom, Stadion in Zagorje sta zmagala po trinajstkrat in le trikrat izgubila. O novem članu 1B slovenske košarkarske lige je odločala tretja tekma. V Litiji se je oktobra leta 1973 zbralo kar šeststo gledalcev, ki so videli izenačeno tekmo in tesno zmago Zagorja s 64:62. Zanjo je Stane Sušnik prispeval 34 košev, druge pa so dodali Cveto Gracar, Edi Jere, Tone Leskovšek, Stanko Pliberšek in Dado Verber.
Prvoligaški krst so Zagorjani preživeli dobro, saj so se usidrali na sredini prvenstvene lestvice. Slabše pa jim je šlo v naslednji sezoni, leta 1975, ko je Stane Sušnik znova zaigral za Rudarja, Zagorjani pa so moštvo zelo pomladili. Ob nekaterih starejših igralcih so v ekipi nastopali Lado Kos, Pavel Kotar, Sandi Krofl in Brane Omahne. Mlada in obetavna ekipa se je morala preseliti v vzhodno skupino regionalne lige, kjer je kmalu dočakala revolucionarno spremembo tekmovalnega sistema – sistem regionalnih selekcij.
Na temelju tako imenovanih portoroških sklepov, ki se z današnje perspektive vidijo kot huda napaka pri organizaciji in razvoju slovenskega športa, se je Košarkarska zveza Slovenije odločila, da bo v sezoni 1977/78 v prvi košarkarski ligi igralo dvanajst selekcij slovenskih regij. Za sedež zasavske regije so določili Trbovlje, drugo selekcijo pa so sestavljali igralci Litije in Zagorja – skrajšano LIZA. Za ekipo Litija-Zagorje so igrali Dušan Babič, Brane Bebar, Tomaž Gradišek, Tomaž Gričar, Leon Grošelj, Igor Javoršek, Lado Kos, Pavel Kotar, Dušan Medved, Brane Merčon, Toni Mlakar, Brane Omahne, Aleš Planinc, Igor Pušnik in Zdravko Špes.
Naslednjič: Sredina sedemdesetih let
Pavel Kotar in Roman Rozina
Foto: arhiv Košarkarskega kluba Zagorje
