Košarkarski klub Zagorje letos septembra praznuje 70. obletnico delovanja. Ob tej priložnosti vsak četrtek ob 17. uri objavljamo zgodbe iz brošure, ki sta jih zbrala in uredila Pavel Kotar in Roman Rozina. Predsednik KK Zagorje Leopold Povše je dejal, da je košarka v Zagorju tradicija, ki jo je stkalo kar nekaj generacij. »V preteklih sedmih desetletjih nam je prinesla precej trenutkov, na katere smo ponosni in se jih radi spominjamo. Vztrajanje pri vzgoji mladih generacij in navduševanje mladih za košarkarsko žogo je še vedno osnovno vodilo kluba,« je še povedal.

Po Sloveniji se je košarka začela širiti kmalu po koncu druge svetovne vojne. Leta 1948 je bila ustanovljena Košarkarska zveza Jugoslavije, dve leti kasneje pa tudi slovenska zveza. V Zasavje so košarko prinesli trboveljski gimnazijci iz delovne akcije Šamac-Sarajevo, v Zagorju pa so, kot se je spominjal Pavel Kovač, košarkarsko sekcijo pri Športnem društvu Proletarec ustanovili septembra 1951. Država je spodbujala razvoj športov z žogo, v te namene pa prirejala številne seminarje za inštruktorje. Enega med njimi so se udeležili Jože Košak, Jože Forte in Danilo Repovž, ki so postali prvi inštruktorji pri novo nastali košarkarski sekciji.

Časopisi so zagorske košarkarje prvič omenili maja 1952, ko so sodelovali na prireditvi ob otvoritvi novega košarkarskega stadiona za poslopjem Okrajnega ljudskega odbora Trbovlje.

Bolj kot tekmovalno pot so v začetku opisovali njihovo delovno vnemo. Zasavski vestnik je junija 1952 poročal, da se je v sekcijo košarkarjev priglasilo že 35 članov, ki delajo udarniško pri gradnji igrišča. Ogrodje za koše sta udarniško že izdelala Jože Košak in Danilo Repovž. Načrt je napravil rudniški obratovodja Molka, direktor rudnika Lojze Dular pa je košarkarjem pomagal s cevmi za to ogrodje. Košarkarji so pri gradnji igrišča opravili okrog tisoč udarniških ur.

Igrišče so krstili 10. avgusta 1952, ko so se pomerili z mladinci trboveljskega Rudarja. Izenačeno tekmo so dobili s tesnim rezultatom 24:22, kar je bil vsekakor uspeh za mlado moštvo Proletarca. Pri Proletarcu so se uspešno izkazali Flisek, Strojan in Herman. Končna tekmovalna inventura tega leta je zajela enajst prijateljskih tekem: v štirih tekmah so zmagali, sedem pa so jih izgubili. Če je bil uspeh pod koši za začetek še bolj pičel, pa so bili toliko bolj dejavni in uspešni na netekmovalnem polju: zgradili so igrišče, v klub privabili veliko mladih in gostili so slovenske reprezentante, ki so Zagorjanom na propagandni tekmi pokazali, kakšna je vrhunska košarka.

Naslednje leto so se zagorski košarkarji vključili v državno prvenstvo, kjer so jih razvrstili v zasavsko skupino C lige. Proletarec je visoko zmagoval z Litijo in izgubljal s Svobodo Trbovlje. Ker je slednja iz tekmovanja izstopila, je postal prvak okraja in oktobra gostil finalni turnir prvakov gorenjske, štajerske in zasavske lige. Čeprav je bila ekipa Proletarca oslabljena, saj je njihov najboljši igralec Anton Strojan služil vojsko, so se Peter Brezovšek, Branko Dolanc, Franc Drnovšek, Bogdan Flisek, Jože Herman, Pavel Kovač, Marjan Lipovšek, Stane Praznik in Jože Spolenak uspešno kosali z nasprotnikoma. S Partizanom iz Šoštanja so izgubili z 38:32, s Partizanom Medvode pa 42:35.

Inventurna statistika je pokazala, da so člani v letu 1953 odigrali 26 tekem ter jih natanko polovico zmagali, celoletni rezultat pa je znašal 1008:829. Dve tekmi je odigrala še pionirska ekipa, eno pa mladinska.

Članska ekipa je pod vodstvom predsednika Franceta Škrabarja in trenerja Branka Čretnika lepo napredovala. Leta 1954 so nastopali v vzhodni skupini druge slovenske lige, kjer so bili njihovi nasprotniki Kranjčani, Domžalčani, Hrastničani, Štorčani in Litijani. Na koncu tekmovanja so imeli polovičen izkupiček, osvojili so spodbudno tretje mesto. Tega leta so v vitrino postavili enega prvih pokalov – za zmago na košarkarskem turnirju ob zagorskem občinskem prazniku. Proti vsem pričakovanjem je z odlično igro zmagalo moštvo Proletarca. Temu uspehu se imajo zagorski košarkarji zahvaliti predvsem trenerju Čretniku, ki je pred kratkim prevzel tehnično vodstvo te mlade ekipe, katere največja odlika je bila gotovo disciplina.

Tudi v naslednjih letih so Zagorjani pod trenerskim vodstvom Mitje Lavriča, Branka Čretnika in Marjana Rajnerja uspešno nastopali v drugi slovenski ligi. Starejšim igralcem so se pridružili Jože Otopal, ki je kmalu prestopil k Rudarju, Bogdan Anžur, Boris Drenik, Rudi Regancin, Nace Šteferl, Janez Turk in drugi. Leta 1957 so bili celo na pragu prve lige, saj so septembra po odločilni zmagi proti Železničarskemu košarkarskemu klubu Celje postali prvaki vzhodne drugoligaške skupine. Na kvalifikacijskem turnirju, kamor sta se uvrstili tudi ekipi iz Domžal in Škofje Loke, pa jim ni uspelo prestopiti še zadnje ovire.

Njihova mladinska vrsta je največji uspeh dosegla leta 1956 z uvrstitvijo na polfinalni turnir mladinskih moštev za državno prvenstvo v Mariboru, kjer je zasedla tretje mesto. Konec leta 1956 so znova začele trenirati tudi igralke. Za prvo moštvo so igrale Eli Bračun, Mara Kerin, Jana Lebeničnik, Milena Majdič, Nuša Srebot, Marta in Vida Šteferl, Marinka Taufer, Mili Turk, Virineja Valenčič, vodil pa jih je Branko Dolanc.

Naslednjič: Prehod iz petdesetih v šestdeseta leta

Pavel Kotar in Roman Rozina

Foto: arhiv Košarkarskega kluba Zagorje