Kako logično pojasniti njegovo strukturo? Pogosto sem se zataknil ob kakšni znanstveno dognani stvari, ki je naenkrat postala atipična. Kako za vraga nekaj znanstveno dokazanega in natančno opredeljenega postane atipično? In ob tem še vedno ostaja v isti kategoriji!
Gre mogoče za ‘nepomembne’ podrobnosti, ki jih je nekdo spregledal? Napredek tehnologije, ki odkriva nove neznane podrobnosti? Ali zgolj nevednost in ugibanje o manjkajočih delih celote?
V vseh primerih sem prepričan, da vzroki ležijo v nepopolnem poznavanju celotne slike (nekega pojava). Torej je bistvena komponenta neznanje (ignoranca).
Neznanje je precej nestabilen ‘gradbeni material’. Če pa kot vezivo uporabimo aroganco, stvar (na videz) postane precej bolj robustna. Ampak, na žalost še daleč od trdnih varnih temeljev, potrebnih za (nad)gradnjo.
Paradoks je stavba, grajena iz zidakov ignorance, zlepljenih z aroganco.
Pred kratkim sem poslušal intervju dveh bitcoinerjev, ki sta debatirala o razlikah med bitcoinom in fiat valutami, ter keynesiansko in avstrijsko ekonomsko teorijo. Med drugim sta omenjala pojma ‘steelmanning’ in ‘strawmanning‘.
In prav v definiciji teh dveh vidim bistveno povezavo s paradoksom – odsotnost zdrave ponižnosti in želje po znanju. Kadar smo prepričani, da imamo prav in nas nič (več) ne more presenetiti.
Pri tem niti ne vidimo smisla v trudu in dodatnem raziskovanju. Paradoks je tako po mnogih karakteristikah videti kot pomanjkanje podrobnosti oziroma truda, da bi jih (sploh) iskali/našli.
Prvo (si) je treba priznati, da ne vemo vsega. Potem izkazati željo po dodatnem znanju. Kar pa neizogibno pomeni klofuto egu – nečesa ne vemo oziroma se motimo. To pa je precejšen izziv zanj.
In to je ena izmed poglavitnih razlik med ‘steelmanning-om’ in ‘strawmanning-om‘. Prvi ne izhaja iz ega, ter išče morebitne prednosti v nasprotnem in pomanjkljivosti v lastnem stališču (ker lahko tako vedno največ pridobi). Drugi izhaja iz ega in išče vse načine, kako premagati nasprotno, četudi boljše stališče.
…
Za primer lahko podam neko novo (zdravniku neznano) dihalno obolenje, ki ga ta ne zna pravilno kategorizirati. Ob tem, da to ne kaže glavnih značilnosti, lahko postane ‘atipična’ oblika pljučnice. Zanimivo vprašanje – kje točno se ta atipičnost konča? Oziroma – lahko mačko označimo za atipičnega psa?
Drugi podoben primer je na primer plešasti sršen (bald-faced hornet), ki spada v družino sršenov, dejansko pa gre za oso. Znanstveniki delajo na kompletni reklasifikaciji mikrobov. V starih časih so znanstveniki, ker niso imeli primernejšega načina, živali pogosto klasificirali po izgledu. V omenjenem primeru niso razumeli, da gre za oso, ki je samo videti kot sršen.
…
Paradoks torej deluje kot odsotnost uvida celote potrebnih detajlov. Lahko bi ga prišteli tudi med karakteristike Dunning-Krugerjevega efekta in nezavedanje oziroma neupoštevanje (možnosti) nepoznanega. Zato menim, da je paradoks stavba, grajena iz zidakov ignorance zlepljenih z aroganco.
Veliko je stvari – malih podrobnosti – ki postanejo opazne in pomembne šele v zelo naprednih fazah.
Na primer, spodnje perilo smučarja naj ne bi igralo vloge pri njegovi hitrosti; dokler enega enkrat ne diskvalificirajo prav zaradi perila.
Dokler verjamemo, da vemo dovolj in imamo vse pod nadzorom, ne vidimo možnosti, da bi se karkoli lahko spremenilo. Ko pa se, to najraje označimo kot anomalijo, atipičnost ali paradoks.
Ampak, kadar dopuščamo možnost manjkajočih delov celote, izkazujemo ponižnost, željo po znanju in modrosti, ter smo pripravljeni svoje znanje nadgrajevati.
To pa pomeni, da paradoks v resnici ni nič drugega kot opozorilni znak, da nam v celotni sliki manjkajo deli. Nevednost, ki zahteva ponovno preverjanje in popravljanje slike z novimi pojavljenimi podrobnostmi.
Borut Kmetič
Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, sicer pa imam precej izkušenj v večjih mednarodnih IT okoljih pri upravljanju in svetovanju na področju informacijske varnosti, vodenju IT projektov in izvedbe storitev, pri upravljanju in presojanju ISO sistemov, svetovanju pri digitalizaciji poslovanja, varstvu osebnih podatkov, vodenju kakovosti, procesov in organizacijske kulture.
Sem zunanji vodilni presojevalec informacijske varnosti po ISO standardu pri mednarodni certifikacijski hiši.
Organizacijam nudim svetovanje in pomoč pri optimizaciji poslovanja, predvsem z zgoraj navedenih področij. Sicer pa se ukvarjam tudi z drugimi oblikami optimizacij (oziroma hekanja), kot so na primer biohekanje, osebna rast, raziskovanje prebojnih novih tehnologij, eksponentna organizacija, sistemsko razmišljanje in druge napredne metode.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
Borut@TheGoodMenProject
