Osemindvajset pohodnikov in pohodnic ter psička vodnica je med 10. in 21. majem v dvanajstih dneh prehodilo pot od Porta na Portugalskem do Santiaga de Compostele v Španiji. Med njimi so bili slepi in slabovidni, gibalno ovirana oseba, nevrorazlični pohodniki in dolgotrajno bolni. Med udeleženci so tudi stare znanke naše prireditve Punce v jami.
V četrtek, 28. maja, so na novinarski konferenci v prostorih Planinske zveze Slovenije predstavili odpravo Camino 2026, na katero so se podali 8. maja in se vrnili 22. maja. Skupaj so prehodili 319 kilometrov, pot pa zaključili na Finisterri, simboličnem koncu sveta ob Atlantiku.
Vodja odbora Jurček Nowakk je po vrnitvi poudaril, da Camino ni bil le pohodniški izziv: »Bil je zgodba o sodelovanju, zaupanju, vključevanju in premikanju meja mogočega. Skupino je sestavljalo osem slepih in slabovidnih, ena gibalno ovirana oseba, trije dolgotrajno bolni, trije nevrorazlični pohodniki ter 13 spremljevalcev in vodnikov, ki so skupaj dokazali, da lahko tudi zahtevne poti postanejo dostopne širšemu krogu ljudi.« Najstarejši udeleženec (s himalajskimi izkušnjami) je štel 84 let.
Organizacija odprave za tako heterogeno skupino ni bila enostavna. Večina prenočišč vzdolž Camina ne sprejema rezervacij, posteljo dobi tisti, ki prvi pride na vrata. Kljub temu so se le dvakrat znašli v situaciji, ko se je skupina morala razdeliti, podporni kombi pa je bil vedno v bližini.
Pohodnik Miha Jakopin, ki je v preteklosti že prehodil Triglav in se vzpel na Breithorn, je ob zaključku dejal: »Skupaj smo kot ekipa pokazali, kaj lahko dosežemo z vztrajnostjo, podporo in medsebojno pomočjo.« Posebej ga je zaznamoval stik z naravo: šumenje Atlantika, vonj evkaliptusa in trenutki tišine, v katerih je pomislil na domače.
Antonija Zvonka Zupančič, ki živi z multiplo sklerozo, je ob bližajočem se svetovnem dnevu te bolezni povedala: »V tej dobro uigrani gardi inPlaninca sem se počutila varno in brezskrbno, saj sem vedela, da bom ob težavah vedno dobila pomoč. Zato je bil vsak korak lahkotnejši.«
Slepa pohodnica Irena Temlin je izpostavila, da ji je bila najtežja nastanitev in orientacija: »Vsak dan je bila druga lokacija, meni kot slepi osebi popolnoma tuja. Na srečo srčnih spremljevalcev sem tudi to oviro spretno prekrmarila, pa čeprav kdaj s kakšno solzico v očeh.«
Spremljevalec Marjan Bogataj je opisal vsakdan na poti: »Hoja, malica, hoja, počitek, večerja in spanje so postali naš vsakodnevni ritual. A prav zadovoljstvo ob prihodu na cilj in varen prihod domov predstavljata neprecenljivo izkušnjo.«
Novinarska konferenca je potekala v času mednarodnega Tedna gibanja (25.–31. maj), ki opozarja na pomen redne telesne dejavnosti za telesno in duševno zdravje. Skupino inPlanincev je podprl tudi predsednik Zveze za šport invalidov Paralimpijskega komiteja Damijan Lazar.
Vodja odprave Joc Filipčič, ki je Camino prehodil že večkrat in je s svojimi izkušnjami pomagal načrtovati etape in prenočišča, je dogajanje povzel v verzih »Potihnil je odmev korakov, inPlaninec je že doma. A romar ne pozabi znakov, ki so vodili do srca.«
inPlaninci so ob zaključku poudarili, da Camino 2026 ni bil konec poti, temveč nadaljevanje zgodbe o vključevanju in premikanju meja: »319 kilometrov je postalo simbol korakov, ki dokazujejo, da lahko skupaj, brez ovir, pridemo dlje.«
Savus
Foto: inPlaninec
