mozaik Trbovelj in Zasavja
Nič ne more ustaviti razvoja in sprememb. Nekdanja rudarska regija v Sloveniji, Zasavje, je spet v preobrazbi. Do začetka devetdesetih let je Trbovlje dajalo kruh tisočem rudarjev, večina industrije v mestu je bila vezana na rudnike. Na prelomu tisočletja, ko kopanje rjavega premoga ni bilo več “zanimivo”, je približno 300 ljudi še vedno delalo v rudnikih. Takrat so bile sprejete nove občinske in vladne pobude za prehod iz rudarske regije. Tehnološka podjetja, kot je Dewesoft, pa se razvijajo in spreminjajo regijo.
Vsako sredo ob 17. uri bomo objavili nadaljevanje zgodbe o Trbovljah in Zasavju, ki sta jo spisala nezasavca. Jana Štakul Petkovšek je novinarka, ki dolga let dela v Ljubljani, Carsten Frederiksen pa Danec, knjižničar in publicist, ki živi v Københavnu. Preberite prejšnjo objavo.
Zaprtje rudnika – konec obdobja
V letih 1993 in 1994 so pripravili zakon za zaprtje rudnika v Zagorju in združitev še delujočih rudnikov v Trbovljah in Hrastniku. Postopno zapiranje rudnika Trbovlje-Hrastnik (RTH) se je začelo leta 2000, prvi rok za predajo ključa pa je bil konec leta 2015 – ta se je nato podaljšal do konca leta 2020.
»Od leta 2000 dalje se zavedamo, da sta pridobivanje in izkoriščanje fosilnih goriv preteklost in da se zasavska rudarska zgodba zaključuje,« pravi Anton Lisec, nekdanji rudar ali knap, kot so ga poimenovali v posebnem zasavskem rudarskem jeziku, na katerega je močno vplivala nemščina. Od takrat je število zaposlenih počasi upadlo, leta 2012 pa se je v času gospodarske recesije financiranje rudnikov začelo ustavljati.
Stavka rudarjev
»Vse po kadrovskem in socialnem programu, kar po mojem mnenju ni bilo pošteno,« trdi Anton. »150 zaposlenih je ostalo brez kakršnegakoli nadomestila, rudniku pa je grozil bankrot ali takojšnja likvidacija. Nismo si zaslužili takšnega zaključka,« je povedal. »Dobrih 200 let rudarjenja v naših dolinah se ne bi smelo tako končati – brez odpravnin, brez sredstev za zaprtje, brez možnosti upokojitve ali ponovne zaposlitve,« zaključuje Lisec, sindikalist Rudnika Trbovlje-Hrastnik: »Tega nismo mogli dovoliti, zato smo se odločili, da bomo stavkali.«
Anton je postal vodja zadnje rudarske stavke v zasavskih rudnikih in prve v samostojni Sloveniji. Marca leta 2014 so se rudarji spustili v jame in počakali, da bodo izpolnjene njihove zahteve. Štiri dni kasneje, po posredovanju takratne premierke Alenke Bratušek in dolgotrajnih pogajanjih, so bile zahteve izpolnjene in rešitev je bila dosežena.
»Nisem si predstavljal, da se bo rudnik zaprl. Zato nisem mogel razumeti govoric, da se rudnik zapira in da bomo morali oditi,” pravi nekdanji rudar Anton Pangeršič, ki ga večinoma kličejo Tone. Na delo v trboveljski rudnik je prišel iz Strojne Tovarne Trbovlje (STT) ter na novo delovno mesto vnesel znanje in veščine upravljanja. »Zasavje je zraslo iz premogovništva, to ni mogoče pozabiti,« ugotavlja.
STT je izdelovala opremo in stroje za rudnike ter drugo industrijo (cestna mehanizacija itn.) in se je zaradi velike odvisnosti od bivšega jugoslovanskega trga začela potapljati skupaj z razpadom Jugoslavije. »Ko sem konec osemdesetih let začel delati v STT, sem delal na strojih, ki so bili med najbolj razvitimi v Evropi,« se spominja Tone, ki je imel iskrico v očeh, ko je govoril o napravah, ki so se uporabljale v jamah.
Zadnja leta rudarjenja
Za naše zgodnje popoldansko srečanje pred vhodom v Sava rov ob reki Savi, kjer smo srečali tudi nekaj rudarjev, ki so zapuščali jamo, je visoki vitki moški ponovno ponosno oblečen v svojo rudarsko uniformo in z veseljem in energijo pozdravi kamero »Srečno!« na enak način, kot so si rudarji nekoč zaželeli srečo pred vstopom v jaške.
Tone z nekaj grenkobe govori o zadnjih letih rudarjenja: »V Trbovljah je že začelo primanjkovati premoga. Tako smo šli delat v Hrastnik. Za mnoge od nas je bila ta selitev velik šok. Tam je bilo vzdušje nekako drugačno. V Trbovljah smo bili povezani in si pomagali, delali smo kot družina. V Hrastniku je bilo vse kot nočna mora. Odnos uprave do sodelavcev je bil slab,« pravi Tone. »Doživeli smo krivico, saj ni bil vsak enako prijazno obravnavan.«
Z velikim naporom je šel za štiri leta v rudnik Hrastnik. Nahajališča premoga v Hrastniku so ležala veliko globlje kot v Trbovljah in posledično je bilo vse bolj nevarno. »Odhod v jamo Hrastnik ali Trbovlje je bil kot noč in dan. V Trbovljah se nisem nikoli bal oditi v jamo. Občutek v Hrastniku pa je bil zaradi večje globine zelo drugačen in varnostni ukrepi niso bili tako dobri,« pravi Tone.
Prihodnjič: Rudarji – skupaj v dobrem in slabem
Jana Petkovšek Štakul in Carsten Frederiksen, Dewesoft
Naslovna fotografija: Tone Pangeršič pred vhodom v rudnik Trbovlje s čelado, ki označuje zadnjo stavko leta 2014 za doseganje boljših upokojitvenih pogojev za rudarske delavce (Foto: Jana Petkovšek Štakul)
Carsten Frederiksen, rojen leta 1958, je danski novinar in knjižničar, ki živi v Københavnu. Med drugim je delal v danskih poklicnih knjižničnih organizacijah kot mednarodni sekretar za strokovne zadeve, kot so nove tehnologije, avtorske pravice in strokovni razvoj. To je vključevalo predavanja ter organiziranje konferenc in usposabljanj. Sredi 90. let je vodil dansko prilagoditev na računalniške tehnologije in internet.
Bil je zaposlen pri Mednarodni zvezi knjižničnih združenj IFLA, ki je ustanavljala urad za svobodo obveščanja in svobodo govora. V začetku 2000 -ih je večkrat sodeloval pri projektih Unesca in Sveta Evrope na Kosovu. Sodeloval je v misijah, ki so ocenjevale uničenje knjižnic in predlagale načrte za obnovo. Sodeloval je pri oblikovanju knjižničnega zakona in posredoval med etničnimi strokovnjaki nasprotnih strani.
Delal je tudi v trženju in službah komunikacije z javnostjo kot pisatelj in urednik strokovnih novic, priročnikov in poročil. Bil je samostojni urednik in prevajalec knjig za več danskih založb. Od takrat je več kot 10 let delal na področju komuniciranja in trženja v danskem podjetju Brüel & Kjær. Leta 2018 ga je Dewesoft najel kot del marketinške ekipe, v kateri je skrbel za ustvarjanje zgodb. Skratka, skrbi, da svet spoznava podjetje in njegove zmožnosti.
Jana Petkovšek Štakul je novinarka in urednica časnika Finance. Ureja portal Agrobiznis.si s poudarkom na uvajanju visokih tehnologij v kmetijstvu in živilsko-predelovalni industriji. Poleg tega je odgovorna za izvedbo regionalnih poslovnih forumov, na katerih iščejo rešitve za najbolj pereče aktualne izzive v regiji, ter skrbi za izbor Najpodjetniška ideja, na kateri je bil prvi zmagovalec pred 18 leti trboveljski Dewesoft.
Svojo skoraj 30-letno novinarsko kariero je še kot študentka začela na teletekstu TV Slovenije, se kalila v centralni redakciji dnevnoinformativnih oddaj TV Slovenija, bila urednica centralne redakcije časnika Republika ter se nato pridružila ekipi časnika Dnevnik. Od novinarke in urednice dopisništev ter redakcije Ljubljana je prišla na mesto urednice rubrike Zaposlitve&kariera ter Gazela. Krajši čas je delala tudi v medicinskem založništvu ter kot piarovka. Prav času enoletnega tesnejšega sodelovanja z Dewesoftom je s kolegom Carstnom Frederiksnom ustvarila zgodbo, ki odslikava Zasavje po zatonu rudarstva.
