Ko sem prejšnji teden bral Barbarin članek o tem, kakšne ljudi potrebujemo, sem se spomnil na temo, ki jo trenutno raziskujem. Zanima me namreč, zakaj smo si ljudje tako različni in kako premostiti te razlike. Temni in svetli, levi in desni, mladi in stari, vsi potrebujemo ene druge. Nihče ne zna vsega, rešitve pa (upoštevajoč temeljni princip dvojnosti) nikoli niso v eni sami stvari, ampak pravem razmerju nasprotij.
Pogosto se sprašujem, zakaj eni hočejo dobro, delajo pa slabo. Zakaj eni ne zmorejo pritiska napora, stresa in napak, druge pa ob teh kar razganja od navdiha? Zakaj nam eni ves čas prigovarjajo, da napake vodijo v napredek in trdijo, da se po tem spoznanju svet začne obračati na glavo oziroma bolje rečeno – postavljati na noge?
Zanimiv uvid v to sem prejel ob raziskovanju področja o miselnosti. Knjiga Mindset avtorice Carol Dweck je polna študij in ugotovitev. Ena izmed zanimivih je na primer raziskava o naših navadah, načinih razmišljanja in razlikah.
Ob Barbarinem namigu staršem, kako vzgajati dobre ljudi, sem želel dodati še bistvene ugotovitve iz knjige dr. Dweck. Tudi ona namreč trdi, da se gradnja temeljev otrokovega razmišljanja oziroma temeljne miselnosti (in s tem resne napake) začne že zgodaj v otroštvu.
Pri otrocih naj bi eno izmed poglavitnih napak predstavljalo hvaljenje njihovega talenta in specifičnih danosti. To, pravi dr. Dweckova, je bistvo fiksne miselnosti, ki temelji na tem, da imajo ‘izbranci’ talent in danosti, ljudje s pomanjkljivostmi pa potrebujejo trud in prizadevanje.
Ko otroka tako hvalimo in poveličujemo njegov talent, mu sočasno nezavedno nalagamo ogromno breme, saj mora pridobljeni ‘sloves’ potem podpreti z dejanji in rezultati. Kar pa je – še posebej na začetku – za otroka lahko (pre)hudo breme.
Tak otrok potem ob neuspehu za to ne krivi pomanjkanje treninga ali izkušenj, temveč svojo nesposobnost. Najhujša pa je misel na ponovni poizkus. Možnost, da mu ponovno spodleti (in ostane brez izgovorov) je kot kriptonit – hromilo fiksne miselnosti.
Za to miselnost obstajata samo dve plati: ali ste talentirani, ali pa bo potrebno ogromno truda.
Nasprotje fiksne pa je miselnost rasti. Pri prvi se ljudje dokazujejo z enim samim ciljem. Kjerkoli – v razredu, na poklicnem področju in v odnosih – vsaka situacija zahteva potrditev njihove inteligentnosti, osebnosti oziroma značaja. Vsakič se ocenjujejo, ali jim bo uspelo ali ne. Ali bodo videti pametni ali neumni, sprejeti ali zavrnjeni, zmagovalci ali poraženci.
Naša družba res ceni inteligenco, osebnost in značaj. In povsem normalno je, da stremimo po teh lastnostih. Ampak…
Miselnost rasti
Obstaja še druga miselnost, v kateri te lastnosti niso ključne, kot na primer karte, s katerimi je pač treba odigrati po najboljših močeh.
Te lastnosti so zgolj izhodišče za nadaljnji razvoj. In ta miselnost temelji na prepričanju, da vaše osnovne lastnosti lahko s svojim prizadevanjem, strategijami in pomočjo drugih razvijate in nadgrajujete.
Čeprav se ljudje v mnogočem razlikujemo (talenti, sposobnosti, interesi in temperament), pa se lahko vsakdo z uporabo in izkušnjami spreminja in raste. Izjemno zanimiva (in smiselna) je misel, da ljudje s trudom lahko dosežejo več kot tisti s talentom.
“Če ste zelo talentirani,” trdi John C. Maxwell, “bodo lahko težave z učljivostjo. Zakaj? Ker talentirani ljudje pogosto mislijo, da že vse znajo.” In podobno je s trudom. Talentirani so pogosto prepričani, da se jim ni treba truditi in imajo težave razviti to navado.
Seveda je kombinacija obojega lahko najboljša možnost, ampak talentiranim se, vsaj na začetku, ni treba toliko truditi kot netalentiranim. Kar pomeni, da jim pogosto ni treba razviti navade trdega dela.
Skladno s fiksno miselnostjo talentirani potem, ko dosežejo vrhunec svojih zmožnosti, v prepričanju, da so dosegli mejo, odnehajo. Ti, ki pa se morajo že od začetka truditi (pogosto še z določenimi omejitvami), vztrajajo naprej. Zakaj bi odnehali, če stvar (še vedno) deluje?
Pa ljudje z miselnostjo rasti verjamejo, da lahko vsakdo zgolj s primerno motivacijo ali izobrazbo postane Einstein ali Beethoven?
Ne. Verjamejo pa, da njihov resnični potencial nikomur ni znan, niti ga ni mogoče napovedati. Nemogoče je predvideti, kaj lahko nekdo z leti strasti, truda in usposabljanja doseže. Mnogo velikih imen zgodovine je bilo (pod)povprečnih – Tolstoj, Darwin, Edison (zanimiva zgodba), navsezadnje tudi Einstein.
V knjigi dr. Dweck navaja, da so se otroci z razvito fiksno miselnostjo ob slabi oceni v šoli počutili kot zavrženi, idioti, poraženci in nesposobni. Z drugimi besedami, oceno so videli kot direktno merilo njihove vrednosti in sposobnosti.
“Življenje je nepravično; nikoli se mi ne zgodi nič dobrega.” Počutili so se kot najbolj nesrečni na svetu.
Nizka samopodoba?
Ali gre torej za otroke z nizko samopodobo, prepričane pesimiste? Ne. Kadar se ne spopadajo z neuspehom, se prav tako počutijo optimistične, bistre, vredne in zabavne, kot otroci z miselnostjo rasti.
Kako pa so neuspeh prenesli ti? Eden je rekel, da se mu ne zdi vredno vlagati preveč truda v to, da nekomu nekaj dokaže. Z drugimi besedami, ne bi dovolil, da ga nekdo drug meri in ocenjuje. Drugi je povedal, da je bil jezen in se po tem z nekom skregal. Eni so jokali, drugi nekaj razbili, tretji so šli poslušat glasbo. Eni pa čisto nič.
Kaj pa naj bi naredili? Saj je bila le ena ocena in ne cel predmet, ali celo letnik. Počutili so se malce odrinjeni, ne pa zavrženi. Nič katastrofalnega ali nepopravljivega se ni zgodilo. Ugotovili so, da se bo treba za boljše ocene bolj potruditi.
Nekateri so dodali, da je do konca leta še dovolj časa, da oceno popravijo. Drugi, da bodo poiskali pomoč sošolca in tretji, da bodo poskusili z drugačnim učenjem.
Nevarnost pohvale in pozitivnega označevanja
Kje naj otroci s visoko prepoznanim potencialom dobijo motivacijo, da te dodeljene oznake lahko sploh upravičijo?
80 odstotkov staršev trdi, da je hvala otrokovih sposobnosti potrebna za spodbujanje samozavesti in dosežkov. Sliši se logično, vendar gre za dvorezen meč. S tem spodbujate fiksno miselnost, ta pa se osredotoča na njihove sposobnosti, ne pa trud.
Trud je samo za šibke in manj sposobne. In ko ‘izbranim’ nekaj resno spodleti? So krivi drugi, je svet nepravičen? Ali se resno zamislijo, če mogoče pa niso (več) sposobni?
Ob spodbujanju miselnosti rasti pa je pozornost usmerjena na trud in nadgrajevanje. S prepoznavanjem in odpravo napak, ter nenehnim izboljševanjem pa vedno rastejo in napredujejo.
V neki opisani raziskavi naj bi kar 40 odstotkov učencev, navajenih hvale in poveličevanja njihovih sposobnosti, svoje dosežke še napihnilo. Za fiksno miselnost je vsaka mala pomanjkljivost sramotna, še posebej če si bolj talentiran. Zato so raje lagali.
In to je pri spodbujanju fiksne miselnosti in sposobnosti otrok najbolj skrb zbujajoče. Že s tem, ko jim govorimo, kako pametni so, iz normalnih otrok delamo lažnivce in samovšečneže, ki bodo za svoje napake vedno krivili okolico. S tem pa jim precej omejujemo možnosti za rast in napredek.
Zaključek
O razlikah med obema miselnostma bi lahko razpredal do onemoglosti, pa to tu ni moj namen. Če vas o miselnosti in vzgoji otrok zanima več, vam bo Barbara z veseljem pomagala. Toplo pa vam priporočam omenjeno knjigo dr. Dweck. Ta je polna koristnih namigov za osebni razvoj v katerem koli življenjskem obdobju.
Za zaključek lahko torej povzamem, kakšne ljudi potrebujemo in si želimo v svoji bližini. Razumevajoče, modre in širokoglede in predvsem take, ki znajo prenesti napake in poraze, ter prevze(ma)ti odgovornost. Te pa si je zelo težko predstavljati s spodbujanjem fiksne miselnosti, ki v osnovi ne sprejema nepopolnosti, napak, truda in (vseživljenjskega) učenja, ampak prisega na ‘izbrance,’ njihov dani talent in sposobnosti.
Borut Kmetič
Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, sicer pa imam precej izkušenj v večjih mednarodnih IT okoljih pri upravljanju in svetovanju na področju informacijske varnosti, vodenju IT projektov in izvedbe storitev, pri upravljanju in presojanju ISO sistemov, svetovanju pri digitalizaciji poslovanja, varstvu osebnih podatkov, vodenju kakovosti, procesov in organizacijske kulture.
Sem zunanji vodilni presojevalec informacijske varnosti po ISO standardu pri mednarodni certifikacijski hiši.
Organizacijam nudim svetovanje in pomoč pri optimizaciji poslovanja, predvsem z zgoraj navedenih področij. Sicer pa se ukvarjam tudi z drugimi oblikami optimizacij (oziroma hekanja), kot so na primer biohekanje, osebna rast, raziskovanje prebojnih novih tehnologij, eksponentna organizacija, sistemsko razmišljanje in druge napredne metode.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
Borut@TheGoodMenProject
