Prejšnič sem pisal o upravljanju, vodenju in izenačevanju ter s tem povezano komunikacijo. Omenil sem tudi, da imata pogosto obe strani sočasno prav in narobe, ter da je to ob upoštevanju dvojnosti edino smiselno. Predvsem to zadnje je verjetno za marsikoga zvenelo precej čudno in nejasno. V tem članku bom poskusil malce podrobneje opredeliti omenjeni princip dvojnosti – iz lastne perspektive.

Nedolgo nazaj so v spletnem publikaciji Technology Hits objavili moj članek z naslovom »Microservisi ali monoliti – prihodnost podatkovnih baz«. Članek dejansko ni imel prav veliko veze z arhitekturo podatkovnih baz, ampak s principom dvojnosti, ki sem ga poskušal pojasniti na osnovi primera arhitekture podatkovnih baz.
Na službenem sestanku sta se sporekla dva predstavnika ‘nasprotnih svetov’. Starejši kolega, predstavnik stare ‘programerske šole’, je na osnovi svojih izkušenj in perspektive zagovarjal prednosti arhitekture monolitov. Mlajši kolega, predstavnik milenijcev in zagovornik sodobnih mikroservisov, pa slednje. Pri prerekanju sta stala na nasprotnih bregovih, ne pri eni, ampak pri dveh temeljnih stvareh. Prvič po ‘kilometrini’ in drugič po drugačnem pogledu na arhitekturo podatkovnih baz.
Vsak iz svoje perspektive sta kot obsedeno napadala stališče nasprotnika in zagovarjala svoje. Pri tem ni bilo prostora za razmislek, zakaj nasprotnik tako strastno zagovarja svoje. Oba sta padla v stanje ega in se borila za premoč in zmago – torej, kdo ima prav in ne, kaj je prav. Ko sem sprevidel, kaj se dogaja, sem ju poskušal umiriti in njuni stališči približati. Rezultat je presenetil tudi mene.
Ko sem jima pojasnil, da se zelo verjetno oba motita, sta se zmedeno ustavila. Začela sta razmišljati, kako sta lahko obe stališči napačni. Brez mojega poseganja v tematiko – o kateri vem premalo, da bi lahko karkoli trdil – sta sočasno zaključila, da se verjetno res motita. Najboljša rešitev za naše specifično okolje je nedvomno nekje vmes, med obema možnostma.
Podobno so naši predniki verjeli, da svetloba predstavlja dobro in tema zlo. Danes pa se marsikdo vpraša, če je temu res tako. Svetloba in tema sta zgolj dva dela, dve polovici iste celote; in ta brez obeh polov enostavno ne more obstajati. Začetek in konec noči dejansko določa začetek in konec dneva. Brez noči ni dneva.
Enako sta za električni tok potrebna pozitivni in negativni naboj. Je eden dober in drugi slab? Bi z izbiro samo dobrega sploh še kaj delovalo?
Spomnim se tematike vzgoje otrok. V časih mojega otroštva je večina staršev prisegala na restriktivno vzgojo. Za sabo so pustili kar nekaj nesrečnih otroštev in osebnostno poškodovanih otrok. Nek strokovnjak je objavil študijo o zablodah in napakah restriktivne vzgoje ter javnosti predstavil permisivno vzgojo.
Večina sodobnih staršev je planila po načelih nove vzgoje kot po vročih žemljicah in v tem videla rešitev za vse težave vzgoje. Tudi ta je za sabo pustila lep del neuravnoteženih ljudi, neodgovornih in osebnostno neprilagojenih za (so)bivanje v družbi.
In kaj sledi? (Spet) se srečata dva predstavnika ‘nasprotnih svetov’ in obsedeno napadata stališče nasprotnika.
Skoraj na vsakem koraku lahko prepoznamo iste vzorce. Vedno nas vleče v eno ali drugo stran in s čedalje večjo težavo toleriramo drugačnost oziroma dopuščamo iskanje vmesne poti. Je upoštevanje obojega kot dveh polov iste celote v današnji družbi sploh še predstavljivo?
Naš ego v osnovi ne mara drugačnih mnenj, sprememb in razkrivanja napak v naših pogledih. Z drugimi se noče strinjati in se jim upira. Ljudje, ki uspejo obvladati svoje stanje ega, pa postanejo precej bolj odprti do novih možnosti. Drugačnim mnenjem dovolijo, da ta vplivajo nanje. Tako si odstirajo nova obzorja, širijo svoj sistemski pogled in razumevanje okolja, v katerem sobivajo.
Same izkušnje sicer težko opišejo kot dobre ali slabe, saj so (še vedno) večinoma neprijetne. Ampak kar posplošeno slabe pa tudi niso.
Kaj potem dejansko predstavlja dobro in slabo, če to opredelimo z vidika dvojnosti? So napake slabe, nam zgolj škodijo, ali nas usmerjajo v drugo stran? Sta dobro in slabo le dva različna pola naše poti, ki nas oba usmerjata naprej?
Princip dvojnosti kaže, da celota brez nasprotnih polov ne more obstajati in da je idealno čim bolje uravnoteženo. Življenje je gibanje, krmarjenje po poti med levim in desnim polom. Včasih je potrebno voditi permisivno, včasih pa upravljati restriktivno.
Je torej eno boljše od drugega? Odvisno – princip dvojnosti pojasnjuje, da nas poli dejansko odbijajo, da tako lažje lovimo tisto ‘zlato območje’ okrog sredine. In kot pravi pregovor: »Tla so namenjena temu, da te zaustavijo in se od njih odrineš navzgor.«
So potem tla slaba? Se je smiselno vprašati, kaj je bolje – uspeh ali napaka? Kam nas vodijo napake in kam pogosto uspeh?
Naslednjič bom v povezavi z neuravnoteženo dvojnostjo podrobneje predstavil eno izmed resnih sodobnih težav – (hiper)specializacijo. Ta menim, da precej negativno vpliva na družbo, podjetništvo, komunikacijo in napredek oziroma optimalni razvoj.
Borut Kmetič
Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, sicer pa imam precej izkušenj s področja vodenja in presoje ISO sistemov, svetovanja s področja informacijske varnosti, varstva osebnih podatkov, vodenja kakovosti, procesov in organizacijske kulture.
Kot sistemski inženir imam veliko operativnih izkušenj v IT-ju in na navedenih področjih. Pri zadnji zaposlitvi sem bil v vlogi vodje informacijske varnosti (cISO) v večji mednarodni kripto finančni instituciji. Tej sem se pridružil pri sanaciji ogromnega hekerskega vdora in postavljanju učinkovitega sistema informacijske varnosti.
Po naravi sem precej (samo)kritičen in vedno v iskanju novih izboljšav. Izzive rešujem s širšim celovitim sistemskim pogledom, s katerim lažje ocenim posamezno situacijo ter tako najdem bolj učinkovite strateške dolgoročne rešitve.
Ker verjamem v medsebojno pomoč in temu posledično osebno rast, vedno iščem priložnosti, da lahko pomagam drugim. Ker na probleme drugih lahko gledam bolj objektivno, tako tudi lažje najdem rešitve, ki se včasih skrivajo tik pred očmi.