Danes, 15. septembra, praznujemo dan priključitve Primorske k matični domovini, državni praznik, ki ni dela prost dan. Spominjamo se 15. septembra leta 1947, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo, ki je takratni Jugoslaviji in s tem tudi Sloveniji dodelila velik del Primorske.
Državni praznik praznujemo od jeseni leta 2005. Najprej smo ga praznovali kot vrnitev Primorske, od letos 2025 pa kot priključitev. Vlada zaradi varčevalnih ukrepov osrednjo državno proslavo ob tem prazniku prireja vsakih pet let, sicer pa ga obeležujejo razne organizacije in občine.
Ob koncu prve svetovne vojne je Primorska pripadala italijanskemu ozemlju. Prepovedana je bila uporaba slovenskega jezika, petje slovenskih pesmi in branje slovenskih knjig. Pouk v šolah je bil izključno v italijanskem jeziku. Slovenske priimke pa so celo spreminjali v italijanske.
Po drugi svetovni vojni pa so se zmagovalci (zavezniki) srečali v Parizu in podpisali tako imenovano pariško mirovno pogodbo, v kateri so med drugim sprejeli tudi odločitev, da se Jugoslaviji ponovno priključijo nekatera ozemlja, ki jih je po prvi svetovni vojni izgubila. Pod Italijo je tako prišla Benečija, Rezija, Gorica in Kanalska dolina, pod Jugoslavijo pa preostali del Primorske, Istra z Reko, vsi otoki in Zadar z okolico. Priključitev Primorske je za Slovence pomenilo ponovno oblast nad ozemljem, kjer so živeli Slovenci in dostop do odprtega morja.
Večina Primorcev, ki so pred to odločitvijo več kot 20 let trpeli pod fašizmom in od septembra leta 1943 pod nacistično okupacijo, se je tako pridružila matičnemu narodu tedanje jugoslovanske federacije. Izven slovenskih meja pa je sicer ostalo še 140.000 Slovencev.
Predsednica države dr. Nataša Pirc Musar je na proslavi ob državnem prazniku v Lipici kot slavnostna govornica med drugim dejala: “Kosovelov poziv k temeljnim družbenim vrednotam, resnici in človečnosti ostaja brezčasen. Čas, v katerem živimo, je drugačen, vendar vrednote, ki jih je izpovedoval, ostajajo enako pomembne in žive tudi danes. Resnica je še vedno temelj svobodne družbe, solidarnost je še vedno moč skupnosti, enakost je tudi zdaj merilo naše pravičnosti, tovarištvo pa pripravljenost, da ne ostanemo ravnodušni ob krivicah, da se slišimo in si medsebojno pomagamo.”
Foto: arhiv Savus
