(Prekletstvo ali supermoč?)
Enkrat v preteklosti sem pisal o upravljanju, vodenju in izenačevanju. Omenil sem ljudi, ki jim pravim izenačevalci, ter ponavljajoče se vzorce – razlike v izražanju, pogledih, interpretaciji, potrebah in zahtevah. Ti ponavljajoči se vzorci pa kažejo na vzroke za nastajanje in zadnje čase vse večji porast težav v komunikaciji.
Razlogi za razlike
Omenjeni vzorci in težave so prisotni na vseh nivojih komunikacije. Zanimivo je na primer spremljati potek komunikacije, ko strokovnjak specialist za varnost svoj tehnični pogled in zahteve predstavi vodstvu, ki pa polovice slišanega niti ne razume. Pa glavna težava ni v nerazumevanju, temveč v sklepanju in delanju zaključkov iz lastne perspektive.
Vodstvo bi moralo izhajati iz dejstva, da jim želi specialist sporočiti nekaj, česar ne razumejo in so ga prav zato zaposlili kot strokovnjaka na tem področju (ki ni v njihovi domeni). Če bi poskušalo doumeti njegova stališča ter izenačiti razlike v izražanju, interpretaciji, potrebah in zahtevah – kar seveda velja enako v obratni smeri za strokovnjaka – bi bila komunikacija precej lažja in bolj učinkovita.
Tako pa je najpogostejši zaključek vodstva: »Strokovnjak ne zna pojasniti svojega stališča, ne razume situacije, vidi samo svoje težave, ne pa celotne slike organizacije. Sili v stroške, za katere ni jasno, zakaj – oziroma če sploh – so potrebni.«
Najpogostejši zaključek specialista pa: »Vodstvo nima posluha za stvari, na katere se spoznajo in zanje odgovarjajo strokovnjaki. Na vse gledajo samo z vidika stroškov.«
Kdo ima prav
Zanimivo ob tem je, da imata obe strani prav, obenem pa se obe motita. Kako je to mogoče? Če bi ob tem upoštevali princip dvojnosti, bi bilo to, da se oba motita in imata obenem prav, edino smiselno. V današnji hiper-specializirani družbi pa so takšne stvari (ravno zaradi neupoštevanja omenjenega principa) ne samo mogoče, ampak vse bolj nevarne.
Tudi pri moji zadnji zaposlitvi v cISO vlogi je bilo pogosto tako. Na eni strani management, na drugi stroka – dva težko združljiva jezika. V finančni industriji se vmes pojavi še tretja stran – finančni regulatorji in zakonodaja – ki jih ne zanimajo težave ene in druge strani, ampak k temu priložijo svoje zahteve.
Vloga vodje (izenačevalca) pri tem pa je razumeti in uskladiti potrebe in zahteve ter jezik in medsebojno komunikacijo vseh strani. Ob tem pa ne sme pozabiti na upoštevanje dejavnikov in potreb svojega tima za optimalno delovanje in izvedbo.
Pri svojem delu sem v večini podjetij zaznal največ težav na račun (notranje) komunikacije. Zanimivo (in neredko) pa se dogaja, da se vodstvo pohvali, da ogromno vlagajo v izobraževanje in izboljšanje komunikacije v organizaciji, ki naj bi bila že na zelo visokem nivoju. Obenem pa je v isti organizaciji ena izmed vodij v hudem strahu, ker mora vodstvu sporočiti, da njen tim ne bo uspel doseči planiranih rezultatov.
Podobno kot druga sodobna in že precej obrabljena fraza: »Zaposleni so največja vrednota organizacije«. V večini organizacij se znajo pohvalijo s tem, kadrovski oglasi so polni teh fraz. Pa vendar le malokatera organizacija res razume in zna uporabiti potencial zaposlenih oziroma kolektivne inteligence.
Izenačevanje razlik
Pa je to v osebnih, neprofesionalnih odnosih in komunikaciji videti kaj drugače? Dve osebi v odnosu zastopata vsaka svoja stališča, potrebe in zahteve. Če se vmes pojavi tretja, ki ti dve stališči, potrebe in zahteve pomaga uskladiti, je verjetnost uspeha precej večja. Če vmesne osebe ni, pa je stvar lažje izvedljiva, ko/če ena (idealno obe osebi) poskuša razumeti drugo in izenačiti oziroma zmanjšati razlike in pritisk med njunimi stališči, potrebami in zahtevami.
Praktično se vsi – vsakodnevno, poklicno in zasebno – srečujemo v teh vlogah. O temi in komunikaciji nam je vse jasno, situacijo povsem obvladamo. Edino, kar še moramo, je nasprotni strani pokazati naše sposobnosti in njihove zmote. Pa je temu res tako? Zakaj se potem razlike v komunikaciji in nerazumevanje samo še povečujejo? Zakaj je v današnjem svetu vse več nestrpnosti in nerazumevanja?
Mislim, da nihče na (katerikoli) nasprotni strani, pa naj gre še za tak nesmisel, ni v popolni stoodstotni zmoti. Večinoma je tako, da se obe strani v nečem motita, v nečem pa imata prav. V takih primerih pride do konflikta, ki najpogosteje izzove ego stanje. V tem pa zelo težko ostanemo racionalni, zmožni popuščanja in usklajevanja.
Obvladovanje ega
Ker zavzamemo defenzivno stališče, se v stanju ega fokusiramo zgolj na izpostavljanje napak nasprotnika. Možnosti v uvid v lastno zmotljivost pa ob tem (podzavestno ali namenoma) ignoriramo. Naše napake pa drugi pogosto – slabo ali dobronamerno – precej hitreje opazijo od nas. Ker so pri tem lahko objektivni, naše napake lažje identificirajo in potrdijo.
Vendar v stanju obrambe in fokusiranju na nasprotnika tudi upravičena kritika leti na ‘gluha ušesa’. S tem pa zamujamo možnost spoznati in sprejeti svoje slepe pege – tisti ‘odstotek’ naše zmotljivosti. Na tak način ne uspemo identificirati in razumeti razlik ter jih poskusiti približati oziroma izenačiti. In komunikacija se – sploh, če sta obe strani v stanju ega – zelo pogosto konča s tem, kdo je močnejši in ne kdo ima prav.
Zmage so kratkoročne, sprememb in možnosti napredka pa je vedno manj (kot bi jih lahko bilo).
Ker sem do sedaj v pojasnjevanju že večkrat omenil princip dvojnosti, ga bom naslednjič podrobneje opisal in pojasnil, ker menim, da prav tako v veliki meri vpliva na način in uspešnost komunikacije.
Borut Kmetič
Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, sicer pa imam precej izkušenj s področja vodenja in presoje ISO sistemov, svetovanja s področja informacijske varnosti, varstva osebnih podatkov, vodenja kakovosti, procesov in organizacijske kulture.
Kot sistemski inženir imam veliko operativnih izkušenj v IT-ju in na navedenih področjih. Pri zadnji zaposlitvi sem bil v vlogi vodje informacijske varnosti (cISO) v večji mednarodni kripto finančni instituciji. Tej sem se pridružil pri sanaciji ogromnega hekerskega vdora in postavljanju učinkovitega sistema informacijske varnosti.
Po naravi sem precej (samo)kritičen in vedno v iskanju novih izboljšav. Izzive rešujem s širšim celovitim sistemskim pogledom, s katerim lažje ocenim posamezno situacijo ter tako najdem bolj učinkovite strateške dolgoročne rešitve.
Ker verjamem v medsebojno pomoč in temu posledično osebno rast, vedno iščem priložnosti, da lahko pomagam drugim. Ker na probleme drugih lahko gledam bolj objektivno, tako tudi lažje najdem rešitve, ki se včasih skrivajo tik pred očmi.
