Prejšnjič sem pisal o temeljnem principu dvojnosti, ter o tem, da dobro brez slabega v bistvu ne more obstajati, ker dejansko oba tvorita neko celoto. Eden izmed takšnih polov dvojnosti je tudi (hiper)specializacija, za katero menim, da je precej nevarna. V kontekstu dvojnosti današnje stanje v družbi predstavlja resno neuravnovešenost med specializacijo in generalizacijo. V tem članku bom predstavil omenjeno težavo in situacijo iz sistemskega vidika.

Pogosto v poslovnih sistemih zaznam precejšnje težave, povezane s specializacijo in predvsem vodenjem oziroma še bolje izenačevanjem. Večina strokovnjakov vse težje prestopi okvire svoje strokovnosti in posamezno situacijo ali problem oceni iz širše perspektive.

Če razmišljam v duhu prejšnjega članka o dvojnosti, lahko specializacijo razumem kot nasprotni pol generalizacije oziroma širšega, bolj celovitega pogleda. Tako razumljena specializacija je povsem sprejemljiva kot del celote, brez nje sistem ne more (optimalno) funkcionirati. Priponka ‘hiper’ sicer označuje ekstrem, izjemno izražen odklon, zato pojem načeloma lahko razumem kot slabo in preveč odklonsko oziroma bolje rečeno škodljivo stvar.

Prekletstvo ali super-moč

Menim pa, da je s to stvarjo tako kot vsemi ekstremi današnje družbe. Podobno kot v mitološki zgodbi o Ikarovih krilih, lahko vsaka posebnost, če jo ne raziščemo, razumemo in obvladamo, postane prekletstvo (oziroma v nasprotnem primeru super-moč).

Če bi Ikar, preden je poletel z novimi krili, preveril in poskušal razumeti, kako ta dejansko delujejo, bi prepoznal super-moč in se jo kot tako naučil pravilno in varno uporabljati. Ker pa tega ni naredil, so ga krila pogubila.

Saj zveni povsem logično – kot vožnja s kolesom. Večina nas to veščino obvlada. Vožnja kolesa ni neka posebnost, karakteristike veščine in omejitve uporabe so znane, hitro se je lahko naučimo. Pri krilih pa bi šlo nedvomno težje. Ker ljudje kril ne uporabljamo, nimamo izkušenj (in navodil); te bi morali pridobiti s preizkušanjem, ter prakso oziroma raziskovanjem možnosti in omejitev.

Enako so ljudje s posebnostmi v nečem drugačni od večine. Niso normalni, kar dejansko pomeni le to, da odstopajo od družbenega povprečja oziroma norme. So redki, neobičajni, ali nerazumljeni. Lahko bi rekli, da navodila za normalne vsi poznamo, nenormalni ljudje pa so drugačni, s pomanjkljivimi navodili.

Hiper-senzibilnost

Pred časom sem raziskoval zanimivo osebnostno lastnost. 10 – 15% ljudi na svetu je močno senzibilnih. Neznaten odstotek teh pa je hiper-senzibilnih, imenovanih empati. Empati so izjemno dovzetni za zaznavanje mikro sprememb ter vzorcev v okolju, predvsem obnašanju in počutju drugih ljudi. Občutljivi so na drobcene spremembe in vzorce gibanj, mikro obraznih izrazov, barve glasu, … Izkazujejo izjemno močno delovanje ‘zrcalnih nevronov‘.

V ponazoritev – avtistični Raymond Babbit v filmu Rainman v nekaj trenutkih prešteje 246 raztresenih zobotrebcev, empat pa v izjemno kratkem času zazna podrobno čustveno stanje večine ljudi v prostoru. Sicer v primeru hiper-senzibilnih ljudi ne gre za motnjo, ampak zgolj za posebnost, je pa ta osebnostna lastnost silno neprijetna. Prevzemanje počutja in predvsem čustvene bolečine drugih zveni kot pravo prekletstvo.

Če se empat nauči svoja odstopanja od povprečja ublažiti oziroma zmanjšati in obvladati svoje lastnosti, pa dotedanje prekletstvo postane spretnost oziroma super-moč. Si predstavljate, da vas skuša nekdo naplahtati, vi pa že takoj, ko odpre usta, začutite njegov pravi namen?

Hiper-specializacija

Če se vrnem k temi članka, gre pri tej za nekako podobno odstopanje od normalnosti. In sistem potrebuje uravnoteženo razmerje med specialisti in generalisti, ker le oboji skupaj tvorijo zdravo celoto – družbo, okolje.

Vendar v trenutni družbi žal ni tako. Na vsakem področju je mogoče opaziti posledice t.i. hiper-specializirane družbe. Večina ljudi je specializiranih za delo na zelo ozkem področju, precej pa primanjkuje generalistov s širšim pogledom na sistem oziroma okolje kot celoto. Strokovnjaki namreč težko razumejo širšo sliko, sistemski pogled in probleme izven obsega svoje stroke.

To je najverjetneje iz dveh temeljnih vzrokov:

  • Prvič – po domače povedano – “če ne vidijo čez svoje ‘planke’, ne vedo (da) česa ne vedo”.
  • Drugič – večino svojega časa in truda (recimo temu energija) fokusirajo v izboljševanje svojih veščin. Pri tako številnih specialistih pa konkurenca in boj za prednost zahtevata ogromno energije.

S tem ne trdim, da so specialisti rak rana družbe. Uravnovešenost obeh polov je ključna. Rak rana družbe je netoleranca do drugačnosti, do katerega koli od nasprotnih polov.

Problem specialistov je verjetno le v zgoraj omenjenih dveh vzrokih. (Pre)usmerjanje večjega deleža energije na eno področje vpliva na razmerje z ostalimi področji – zmanjšanje deleža razpoložljive energije, ki jo lahko posvetijo drugam. In temu primerno so na enem področju bolj, v drugih pa sorazmerno manj uspešni.

Ravnovesje

S sistemskega vidika vsak sistem (tudi človeški organizem) rabi protiuteži oziroma ravnovesje, da lahko funkcionira. Mogoče podobno kot v politiki – ne leva, ne desna, le ena ‘proti’ drugi lahko skupaj usmerjata in peljeta družbo naprej.

Takšna neravnovesja pa ravno v današnjem času ‘eksponentne’ rasti napredka in neučinkoviti komunikaciji (ter pomanjkanju širine obzorij vsakega posameznika) najbolj izstopajo. Zato je tudi vse več nestrinjanja in nerazumnih, nasprotujočih si izjav strokovnjakov. Eni, na primer, z raziskavami podkrepljeno za paradižnik trdijo, da ima rakotvorne lastnosti. Sočasno pa drugi, prav tako z raziskavami podkrepljeno zagotavljajo, da je izjemno zdrav. In takšnih napačnih ali nasprotujočih strokovnih mnenj je vse več.

Širši pogled

Verjetno se res, tako kot sodelavca iz prejšnjega članka, oboji motijo in – sploh, kadar se znajdejo v stanju ega – ne razumejo principa dvojnosti oziroma ne vidijo težav, ki izvirajo iz neupoštevanja ravnovesja med nasprotnima poloma. Lahko pa so tovrstna nasprotja le prikaz, da nam kot družbi v celotnem mozaiku manjka še precej delčkov in marsičesa še ne razumemo.

Naslednjič bom v povezavi z uravnovešanjem dvojnosti predstavil sistemski vidik, ki sisteme ocenjuje bolj celostno in z ključnim upoštevanjem medsebojnih razmerij med posameznimi sestavnimi deli. Verjamem, da nam tega v družbi hudo primanjkuje, kar vpliva na precej težav, katerih izvora in možnosti za rešitev pogosto ne vidimo oziroma ne razumemo.

Borut Kmetič


Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, sicer pa imam precej izkušenj s področja vodenja in presoje ISO sistemov, svetovanja s področja informacijske varnosti, varstva osebnih podatkov, vodenja kakovosti, procesov in organizacijske kulture.

Kot sistemski inženir imam veliko operativnih izkušenj v IT-ju in na navedenih področjih. Pri zadnji zaposlitvi sem bil v vlogi vodje informacijske varnosti (cISO) v večji mednarodni kripto finančni instituciji. Tej sem se pridružil pri sanaciji ogromnega hekerskega vdora in postavljanju učinkovitega sistema informacijske varnosti.

Po naravi sem precej (samo)kritičen in vedno v iskanju izboljšav. Izzive rešujem s  celovitim sistemskim pogledom, s katerim lažje ocenim posamezno situacijo ter tako najdem bolj učinkovite strateške rešitve.

Ker verjamem v medsebojno pomoč in temu posledično osebno rast, vedno iščem priložnosti, da lahko pomagam drugim. Ker na probleme drugih lahko gledam bolj objektivno, lažje najdem rešitve, ki se včasih skrivajo tik pred očmi.

Borut@SmartAssets.it

Borut@Medium

Borut@Quora