Večkrat kje preberem ali slišim, da nas naše napake ne definirajo in nas ne bi smele zaznamovati. Pa je to res pravilno?
Dalj časa se že srečujem z idejami in opažanji, da so napake v našem življenju zelo pomembne. Mogoče celo bolj kot uspehi.
Pred kratkim sem v enem izmed člankov opisoval miselnost rasti in napredka (Carol Dweck – Growth Mindset). Ta nam govori oziroma kaže mnoge primere, da so talenti pogosto prej ovira kot prednost.
Dr. Carol v svoji knjigi opisuje primere, kjer se talentirani otroci pogosto zanašajo na svoj talent (in uspehe?). Med tem ko se netalentirani in motivirani otroci učijo svoja pomanjkanja talentov (napak ali omejitev?) nadomestiti s treningom in disciplino.
Ko se dva takšna otroka na neki točki napredka srečata, se talentirani, ker je verjetno dosegel meje svojega talenta, zaustavi, netalentirani pa ga je s svojo disciplino in motivacijo rasti prehitel. Meje talenta so večinoma toge, fiksne (tudi mentalno), meje discipline in treninga pa so veliko bolj gibljive.
Ob takih in drugih primerih, ki samo potrjujejo, kako nas napake silijo v napredek, se pogosto ustavim in razmišljam, če je res prav, da imamo tako odklonilen odnos do napak.
Eden mojih mentorjev, David Goggins, pravi, da za rast potrebujemo trenje. Trenje predstavljajo, napake, ovire in težave. In brez teh si res težko predstavljam kakršno koli motivacijo za spremembe, rast in napredek.
. . .
Številni coachi in drugi strokovnjaki za osebno rast trdijo, da nas naše napake ne smejo oziroma nas ne definirajo.
Vendar osebno menim, da je to še ena v vrsti zablod ‘odpravimo simptom, da rešimo problem‘. Večina ljudi se na vseh področjih življenja osredotoča na kratkoročno lajšanje bolečin in takojšnje rezultate.
Claude Frederic Bastiat je že v 19. stoletju odlično povzel, da kratkoročni všečni rezultati za lajšanje vseh vrst problemov(za katerimi večina stremi) povzročajo katastrofalne posledice in obratno.
Do neke meje sicer razumem pristop in perspektivo coachev. Svoje varovance želijo obvarovati pred slabo samopodobo. Vendar je ta pristop zelo vprašljiv.
Enako kot pri otroku, ki mu vse celo otroštvo olepšujemo. Ko odrašča, pa že ob vsakem manjšem neuspehu doživi krizo.
Že po Načelu dvojnosti dobrega ne morete opredeliti ali uokviriti brez poznavanja slabega. Kako torej opišete, kaj je dobro?
Da lahko sledite dobremu, se morate vsaj približno zavedati slabega. Če ne delate napak, ne morete opredeliti dobrega in potrditi, da je res dobro. Nekako vidite oziroma razumete le polovico (celotne slike).
Kar pomeni, da ste nevedni ali pa poznavalca oziroma strokovnjaka samo igrate.
Želite biti izvirnik ali samo ponaredek, ki se pretvarja? Vaše ‘brazgotine‘ so namreč dokaz vaših izkušenj, dela (koncepta). Te bi morali ponosno nositi.
Sam sem se srečal s podobno dilemo pri raziskovanju (trdnosti) samozavesti. Pravo, izkušeno samozavest lahko dosežete šele po tem, ko spoznate dno oziroma njeno nasprotje.
Če tega ne (s)poznate, nimate izkušenj z nizko samozavestjo. Spet, nekako vidite ali razumete le polovico (celotne slike).
Kar pomislite – pravzaprav ne veste, o čem govorite.
Pomebno pri tem je vedeti tudi, da bo vaš ego – še posebej, če ste bolj sramežljive sorte glede svojih napak in pomanjkljivosti – te hotel skriti in zanemariti.
S tem pa vas oropa potrebnih učnih izkušenj (in ustvarjanja potrebnega ‘hormonskega soka‘ za dolgotrajnejši spomin).
. . .
Če zaključim po kmečki logiki:
Boste svoje napake in izkušnje (da ste se nekaj naučili) razkrili, ali jih boste raje skrili in ‘nezavedno‘ ponavljali?
Hakuna Matata?
Frazo, ki naj bi v Svahiliju pomenila ‘ni težav‘, bi lahko razumeli tudi kot ‘ni napak‘.
Pravzaprav mislim, da jih res ni. Karkoli storite, je glede na (vse!) trenutne okoliščine, najbolje, kar lahko v določenem trenutku storite.
Kakršno koli obžalovanje nima smisla, saj za nekaj, kar se ni zgodilo, nikoli ne morete zagotovo vedeti, kako bi se dejansko zgodilo. Poleg tega, da se situacije v življenju vedno zgodijo točno tako kot potrebujemo (ne pa tudi kot želimo).
V članek sem dodal nekaj povezav na zunanje vire (večinoma moje), ki podrobneje pojasnjujejo vzorce in razmišljanje, ki so mi pomagali oblikovati to prepričanje oziroma pogled na napake.
Povezave omogočajo brezplačen dostop do mojih vsebin na MEDIUM-u. Na komentarje na članek in vire ali vprašanja z veseljem odgovorim na spodnjem mail naslovu.
Borut Kmetič
Poklicno se ukvarjam s celovitim vodenjem informacijske varnosti, od načrtovanja in implementacije sistemov za varovanje informacij do izboljševanja in presojanja skladnosti z ISO standardi.
Kot zunanji svetovalec vam lahko pomagam pri razvoju varnostne strategije, implementaciji in upravljanju sistemov vodenja oziroma optimiziranju poslovnih procesov, ter zagotavljanju skladnosti s predmetno zakonodajo in regulativo.
Osebno veliko časa posvečam raznovrstnim oblikam optimizacije – biohackingu, osebni rasti, raziskovanju novih prebojnih idej in tehnologij, organizacijske kulture, eksponentnih organizacij, sistemskega razmišljanja in drugih naprednih metod za izboljšanje kakovosti življenja.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
