Zasavski muzej Trbovlje letos praznuje 70. obletnico delovanja. Kustosinja Jana Mlakar Adamič, ki se od ZMT-ja poslavlja, je ob tej priložnosti izdala publikacijo z naslovom Muzej smo vsi! ZMT 70 let, v kateri je izpostavila zastopnike prevladujočih poklicnih skupin in dejavnosti v Zasavju.

Vsak ponedeljek in četrtek ob 17. uri objavljamo dele iz publikacije. Preberite prejšnjo objavo.

Godbenik Viktor Kralj

Viktor Kralj se je rodil 18. 2. 1938 v Trbovljah. Njegov oče je kot motorovodja vozil električno lokomotivo na separaciji, mama je doma skrbela za družino. Šestčlanska rudarska družina (oče, mama in štirje otroci) je živela v enosobnem stanovanju v koloniji na Polaju (Opekarna). Kuhinja, soba in majhna shramba so bile stisnjene na 27 m².

Oče Viktorja Kralja je 16 let delal samo nočne izmene, ki niso bile plačane nič bolje od dnevnih, da »so se drugi lahko doma komot pošlihtal«. [V. Kralj] Prav ‘na komot’ kljub tej žrtvi ni šlo. Imeli so tri navadne postelje in eno ‘otročjo’. V tej je spal Viktor po lastni želji še dolgo po tistem, ko so mu noge že krepko gledale čez rob, samo da je imel svoj mir. Ob eni plači in štirih lačnih otrocih sta morala starša poskrbeti za dodatne prehrambne vire. Imeli so grede in štalice, zbite iz krajnikov, ki so se dobili na zunanjem obratu, v njih pa kure, zajce in par rac, po drugi svetovni vojni tudi prašiče. Viktor Kralj vsaj dvajset let ni jedel zajcev, tako so se mu zamerili. Vsakič, ko je kot otrok hotel ven in malo po svoje, je moral prej nabrati koš ‘futra’ za zajce. Iz otroštva se še zelo dobro spominja dogodka, ki bi mu lahko onemogočil njegovo kasnejšo glasbeno pot. S stricem, uslužbencem Ozne, je svojo sabljo zamenjal z njegovo pištolo. Kako ta deluje, mu ni bilo popolnoma jasno, zato se je preizkus končal z razcvetelo dlanjo, zdravniško intervencijo in veliko diplomacije, ki je preprečila domačo kazen. Že naslednji dan je tudi ‘šup’ stekel v obratni smeri. Če je hotel priti do denarja, ga je moral že kot otrok nekako zaslužiti. Poleti je nabiral zvončke za Savo, šel za koga po opravkih ‘v dolino’ in bil jezen, če so uslugo poravnavali v naturalijah (sadje, paradižnik …). Mislil si je, da to pa lahko tudi sam ukrade.

Denar je rabil npr. za kino, tu pa se začne v njegovo življenje vpletati muzika. ‘Zastrupila’ sta ga Kirk Douglas v filmu Fant s trobento, v trboveljskem kinu na sporedu decembra 1952 (orig. Young Man with a Horn, 1950), in film Ples na vodi (orig. Bathing Beauty, 1944). Obakrat je poseben ton iz trobente izvabljal legendarni trobentač Harry James. Tako se je Viktor Kralj v začetku leta 1953 pridružil Delavski godbi Trbovlje, saj je ravno v tem letu godba znotraj svojih vrst ustanovila Mladinsko godbo. Viktorju so namesto trobente dali v roke krilni rog ali krilnico ali Flugelhorn, ki je uglašen enako kot trobenta, le zvok ima bolj poln, mehkejši. Inštrumenta sta ga učila Franc Medvešek in dirigent (po funkciji podkapelnik) Andrej Tavšič, najbolj zaslužen za ustanovitev Mladinske godbe. Nadobudni vajenec, ki mu je bil zaupan inštrument trboveljske delavske godbe (čast!), si ni drznil zamujati na vaje ali ne upoštevati komande. Če je bilo treba npr. k uniformi obuti črne šolne, jih je pač moral nekje dobiti.

Poleg glasbe je bila seveda tudi šola. Glede na družinske razmere ga je mama že v tretjem razredu nižje gimnazije nagovarjala, naj izstopi iz šole in se gre učit za strugarja. Sam je imel drugačne ambicije – želel je postati mehanik oz. finomehanik. Leta 1953 je že drugič postal vajenec, bil je v prvi generaciji, ki se je zaposlila v takrat novi fabriki, nastali iz dela STT, v Mehaniki Trbovlje.

Pri Godbi pa so se v petdesetih letih dogajale same fine reči. Mladinci so zelo hitro dobili uniforme, kar je bilo imenitno. Veliko so vadili, doma vsak dan, dvakrat tedensko pa vsi skupaj v ‘probe cimru’. Igrali so po kolonijah, sploh za novo leto, ko je bilo v hipu dovolj denarja in pijače, igrali pa so tudi na pogrebih. Mladinci so zaslužili polovično plačilo, če jim je pomagal dež, pa celo. Veliko so gostovali, v posebno prijateljskih odnosih so bili z jeseniško in idrijsko godbo na pihala. V bolj oddaljene kraje so potovali s tovornjakom. Vsem članom Mladinske godbe je še posebej ostalo v spominu gostovanje v Beogradu pri samem maršalu Titu. Leta 1954 so mu, skupaj z amaterskimi godbenimi skupinami iz drugih republik, v Belem dvoru igrali za rojstni dan. Pred tem jim je uspelo po nesreči razbiti šipo v kabinetu predsednika, vendar jim niso zamerili. Celoten dogodek pa je bil »… impozanten. Kaj vse so nam ponudili! Igrali smo samo zunaj, nosili so nam dobrote, marsikatera niti do mize ni prišla.« [V. Kralj] Ali pa gostovanje v Franciji naslednje leto (1955). Mladinska godba Svobode center v Trbovljah je na povabilo izseljeniškega društva Sava obiskala rojake v severni Franciji v Merlebachu in Freymingu. Fantje so deset dni živeli pri izseljeniških družinah, Viktor Kralj pri družini Vodenik iz Zagorja. Vse ga je navdušilo: francoske plače, hrana, standard, domača hči …, naše rojake pa so navdušili mladi pihalci. Svoj prihod so naznanili s koračnico Komandant Stane. V naslednjih dneh so izvedli več vedno razprodanih koncertov. Če bi bil že izučen, bi Viktor Kralj kar ostal v Franciji, pa ni bil. Pomočniški izpit za finomehanika je opravil naslednje leto (1956) in se takoj zaposlil v Mehaniki Trbovlje, kjer je na akord izdeloval laboratorijske tehtnice. Po enem letu (1957) je od fabrike vzel slovo in se vpisal na Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Razen njega je Delavska godba napotila na študij še Marjana Korošca in Iva Zmrzlaka, oba kasnejša ravnatelja Glasbene šole Trbovlje. Viktor Kralj se je financiral z občinsko štipendijo in s počitniškim delom pri rudniku, trobenta, na katero se je učil (DGT je konec leta 1956 dobila nove češke inštrumente), pa je bila last Delavske godbe Trbovlje. V Ljubljano se je vsak dan vozil z vlakom, na kar ima prijetne spomine. Šolo je zaključil v dveh letih, nato pa se je vpisal še na Srednjo tehnično šolo v Trbovljah in jo končal leta 1963. V seštevku ima torej šest let srednje šole z glasbo in Godbo v prvem planu.

Po nekaj mesecih dela na Ajnzerju je začel služiti vojaški rok. V tem času je DGT vzela nazaj njegovo uniformo in inštrument, zato se je rodila huda zamera, ki je pripeljala do 10-letnega premora v igranju. A ko so se njegovi kolegi prvič vrnili z Nizozemske kot svetovni prvaki (Kerkrade – svetovno prvenstvo pihalnih orkestrov; zlata medalja, osvojena v 1. skupini, ter pohvala za najboljši tuji orkester, 1974), jih je vseeno šel pozdravit že v Ljubljano.

Pri Godbi je nato ostal do upokojitve leta 1991.

Pripomogel je k številnim uspešnim nastopom in osvojitvi slovenskih lovorik in zlatih medalj na svetovnem prvenstvu v Kerkradeju leta 1978 in 1981. Navdušilo ga je, kako prebivalci tega nizozemskega mesta živijo in dihajo z glasbo. Kakšen šov naredijo vsaka štiri leta! Ob tem pa so se porajale tudi misli, da so Trbovlje izjemno kakovost (zmogli so odigrati najtežje skladbe, strokovnjaki so se strinjali, da je zvok DGT nekaj posebnega) in priljubljenost svoje godbe premalo izkoristile. Veliko priljubljenost Godbe povezuje z dejstvom, da godbeniki izvirajo iz delavstva in da ‘masa ni hodila v gledališče’.

Biti član takšnega kolektiva je čast. Viktorja Kralja je Godba izoblikovala ne le kot glasbenika, ampak tudi kot človeka. Ni bilo zaslužkarstva, bilo pa je druženje in spoštovanje, vladal je ‘kameratšaft’.

Godba je svojim članom vcepila drugačen odnos do glasbe. Viktor Kralj še vedno posluša pihalne orkestre, sploh pa brez muzike ne gre niti na ‘pecikl’.

Jana Mlakar Adamič

Foto: ZMT


Trboveljčanka Jana Mlakar Adamič (12. 1. 1962) je nekdanja predavateljica in muzejska svetnica v Zasavskem muzeju Trbovlje. Tam zbira, dokumentira, hrani in razstavlja posamezne sklope zasavske kulturne dediščine. Objavlja tudi strokovne in poljudne članke, v katerih popularizira kulturno dediščino in zbirke matičnega muzeja.

Med letoma 2000 in 2006 je predavala na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Zasavska regija. Poučevala je etnologijo. Leta 2006 je bila pobudnica ustanovitve Muzejskega kluba ZMT, ki ga je vodila do leta 2012.

Za svoje delo je dobila več priznanj, med drugim je leta 2010 za monografijo Kaj pa vi sploh delate? prejela stanovsko priznanje Slovenskega etnološkega društva – Murkovo priznanje.


Publikacija Muzej smo vsi! ZMT 70 let je izšla pri Zasavskem muzeju Trbovlje, kjer jo lahko tudi naročite. Na tej povezavi pa lahko naročite tudi druge zanimive publikacije Zasavskega muzeja Trbovlje, ki se dotikajo zgodovine Zasavja. Izbrane publikacije, ki so izšle pred letom 2020, pa lahko kupite v času razstave Muzej smo vsi! po polovični ceni.

#muzejskaknjižnapolica #zmt70let