Zasavski muzej Trbovlje letos praznuje 70. obletnico delovanja. Kustosinja Jana Mlakar Adamič, ki se od ZMT-ja poslavlja, je ob tej priložnosti izdala publikacijo z naslovom Muzej smo vsi! ZMT 70 let, v kateri je izpostavila zastopnike prevladujočih poklicnih skupin in dejavnosti v Zasavju.
Vsak ponedeljek in četrtek ob 17. uri objavljamo dele iz publikacije. Preberite prejšnjo objavo.
Godba na pihala
Delavskih krajev si brez godb na pihala skorajda ne moremo predstavljati. Med vsemi kulturnimi društvi imajo tudi najdaljšo tradicijo organiziranega delovanja.
V Hrastniku je petčlanska zasedba glasbenikov pričakala prvi vlak 16. septembra 1849, kot godbo pa so jo leta 1853 ustanovili hrastniški rudarji. V Zagorju je bila Premogarska godba ustanovljena leta 1861, v Trbovljah pa je rudarska godba igrala, preden je rudnike drugega za drugim prevzela Trboveljska premogokopna družba. Leta 1903 je bila ta godba zaradi stavke razpuščena, še v istem letu pa je bila ustanovljena nova – delavska godba, ki pod tem imenom deluje še danes.
Pobudniki prvih godb so bila vodstva rudnikov, ki so skušala (po srednjeveškem cehovskem vzoru) tudi na ta način spodbujati pripadnost rudarskemu stanu. Pihalne godbe so se med ljudmi takoj »prijele«, navdušenje nad glasbo je bilo zaradi njenega akutnega pomanjkanja veliko, spodbudni zvoki koračnic, polk, valčkov so ugajali. Prednost godbe na pihala je tudi v tem, da ne potrebuje zaprtega prostora, zaigra lahko na prostem in med gibanjem. Godbe so sodelovale na številnih delavskih manifestacijah in praznikih, od leta 1890 naprej tudi na praznovanjih prvega maja. Pomembnejšega dogodka brez godbe si ni bilo več mogoče zamisliti. Leta 1909 so se godbe iz vseh treh krajev že udeležile zleta delavskih godb v Ljubljani. Med prvo in drugo svetovno vojno so se godbe na pihala povsem uveljavile in začele prirejati samostojne koncerte, postale so zaščitni znak zasavskega delavstva. Poleg rudarskih je leta 1930 v Hrastniku nastala še steklarska godba. V tem obdobju so delavske godbe ustanavljale tudi manjše orkestre in zabavne ansamble, ki so igrali na veselicah, spremljali neme filme in podobno. Svoje člane so godbe izobraževale same (kapelniki), znanje se je prenašalo tudi s starejših na mlajše, prostor za vaje pa so imele v delavskih domovih. Hrastniška rudarska godba se je proslavila med drugo svetovno vojno, ko so godbeniki skupaj in organizirano odšli v partizane.
Po drugi svetovni vojni so izobraževanje godbenikov prevzele glasbene šole. (Trbovlje leta 1945, Zagorje 1946/47, Hrastnik 1953). Pred vojno so člani godb izvirali predvsem iz rudarskih vrst, po drugi svetovni vojni pa so vrste godbenikov zapolnjevali osnovnošolci, uslužbenci in poklicni glasbeniki.
Leta 1953 je bila pri Delavski godbi Trbovlje ustanovljena še Mladinska godba, čez pet let so jo zaradi dosežene kakovosti pripojili k članski. Delavske godbe so ustanavljale tudi svoje orkestre, k še večjim uspehom pa so pripomogli tudi lastni godbeni domovi (Trbovlje 1962, Zagorje, Hrastnik 1953). Leta 1998 so delovale naslednje godbe: v Trbovljah Delavska godba Trbovlje, v Zagorju Pihalni orkester Svea Zagorje (to ime nosi od leta 1991) in Mladinski pihalni orkester Viva, v Hrastniku Delavska pihalna godba Steklarne Hrastnik in Rudarska godba Hrastnik. Ob velikem številu izšolanih glasbenikov in dobrih dirigentih so dosegale velike uspehe na svetovni ravni: Delavska godba Trbovlje je v Kerkradeju na Nizozemskem na svetovnem prvenstvu pihalnih orkestrov osvojila zlato medaljo v prvi skupini v letih 1974, 1978, 1981 in 1993. Zlato medaljo je leta 1981 v Kerkradeju osvojil tudi Delavski pihalni orkester Zagorje, ki je bil leta 1996 povabljen v Vatikan, ko so tam postavljali slovensko božično drevo. Godbenike je v svoji palači gostil papež Janez Pavel II.
Delavske/rudarske godbe na pihala še naprej nizajo gostovanja, uspehe in priznanja. So ponos Zasavja in del njegove identitete.
Jana Mlakar Adamič
Foto: ZMT
Trboveljčanka Jana Mlakar Adamič (12. 1. 1962) je nekdanja predavateljica in muzejska svetnica v Zasavskem muzeju Trbovlje. Tam zbira, dokumentira, hrani in razstavlja posamezne sklope zasavske kulturne dediščine. Objavlja tudi strokovne in poljudne članke, v katerih popularizira kulturno dediščino in zbirke matičnega muzeja.
Med letoma 2000 in 2006 je predavala na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Zasavska regija. Poučevala je etnologijo. Leta 2006 je bila pobudnica ustanovitve Muzejskega kluba ZMT, ki ga je vodila do leta 2012.
Za svoje delo je dobila več priznanj, med drugim je leta 2010 za monografijo Kaj pa vi sploh delate? prejela stanovsko priznanje Slovenskega etnološkega društva – Murkovo priznanje.
Publikacija Muzej smo vsi! ZMT 70 let je izšla pri Zasavskem muzeju Trbovlje, kjer jo lahko tudi naročite. Na tej povezavi pa lahko naročite tudi druge zanimive publikacije Zasavskega muzeja Trbovlje, ki se dotikajo zgodovine Zasavja. Izbrane publikacije, ki so izšle pred letom 2020, pa lahko kupite v času razstave Muzej smo vsi! po polovični ceni.
#muzejskaknjižnapolica #zmt70let
