Sprejemanje in dajanje, odpiranje in zapiranje ter širjenje in krčenje so pojmi v svetu dualnosti, s katerimi lahko ponazorimo tudi dihanje – vdih in izdih, vdih, izdih, vdih, izdih.

Namen dihanja je, da čim bolj učinkovito izmenjavamo pline med zrakom in krvjo v pljučih. Kisik iz zraka, ki je za človeka najpomembnejša snov, postane tako dostopen vsem telesnim celicam. Ob prisotnosti kisika se v celicah sprošča energija, ki jo celice potrebujejo za svoje delovanje. Po drugi strani pa se iz telesa izloča ogljikov dioksid, ki je produkt celičnega metabolizma. Dihanje, če je ustrezno, na ta način omogoča ravnovesje v telesu, homeostazo v celicah. Od kakovosti dihanja je odvisno, kako se počutimo, kakšno je naše zdravje, imunska odpornost, kakšno je stanje našega uma in kakšni so čustveni odzivi.

Kakšna pa je realna slika dihanja v večini primerov? Globoko, trebušno dihanje ali dihanje z diafragmo je bolj domena dojenčkov in malih otrok kot pa mladostnikov in odraslih.

Zakaj pride do sprememb v načinu dihanja?

V življenju se že kot otroci srečamo z mnogimi situacijami, ki ustvarijo čustva, ki so za nas preveč boleča in se z njimi nočemo soočiti. Tako se naučimo, da se lahko na nek način zamrznemo in da zmanjšamo svojo občutljivost, če pričnemo dihati bolj plitko, oziroma če zadržujemo dih. Na ta način se torej zavarujemo pred premočno jezo in strahom, a nezavedno se na žalost prav tako zapremo za doživljanje pozitivnih občutij, kot so sreča, radost in ljubezen. Zgodaj se naučimo tudi, da starejši, na primer starši, določenih čustev ne sprejemajo in odobravajo in da določena čustva, sploh če je njihova jakost velika, tako rekoč niso sprejemljiva. Pred izlivom takšnih čustev se zaščitimo z zadrževanjem dihanja.

Drugi razlog za odsotnost trebušnega dihanja, predvsem pri ženskah, je tudi prepričanje, kako moramo izgledati. Pri pravilnem dihanju se nam trebuh namreč dvigne zaradi spuščanja prepone v trebušno votlino, kar se marsikomu ne zdi lepo. Spomnim se, da so nas v otroštvu učili: »Trebuh noter, prsi ven!« Verjetno z najboljšimi nameni, ki pa niso imeli dobrih posledic.

Pri tretjem vzroku pa pridemo do vedno znova omenjenega stresa. Človek se na stresno situacijo odzove refleksno. Seveda so refleksni odzivi lahko koristni, do problema pa pride, če so ti odzivi prepogosti zaradi stresnega načina življenja. Takrat se refleksa pogosto ne zavedamo več, izgubimo zavesten nadzor nad določenimi mišicami, naše telo pa dobi specifično držo in gibanje. Refleks, ki močno vpliva na kvaliteto dihanja, je refleks rdeče luči. Normalno se nam aktivira ob nevarnosti in kot obramba pred nenadno spremembo. Ob aktivaciji refleksa rdeče luči se skrajša prema trebušna mišica, napnejo se prsne mišice in notranje stegenske mišice ter obračalka glave. Posledica je, da se telo upogne naprej, saj tako zaščitimo vse vitalne organe. Osebe, ki so pretirano nagnjene k temu refleksu so zelo kritične do sebe in drugih, skromne, neodločne, previdne ter preganja jih strah in skrbi. Leta nezavedno aktiviranega refleksa rdeče luči povzročijo, da postane dihanje plitko in nezadostno. Da se lahko najpomembnejša dihalna mišica – trebušna prepona – zadovoljivo premika in omogoča s tem zadostno ventilacijo, moramo imeti ustrezno telesno držo, trebušna prepona pa mora imeti v telesu ustrezno lego.

Rešitev

Z izvajanjem AEQ vaj® pričnemo vplivati na premočno aktiviran mišični oklep v trupu. Pravzaprav se ga učimo primerneje aktivirati, kar pa je seveda odvisno od situacije, v kateri se znajdemo. Mišice, ki jih imamo sicer večinoma kronično zakrčene, pričnemo sproščati in daljšati, telesna drža postaja pravilnejša in tako vplivamo tudi na kakovost dihanja. Z izboljšanim dihanjem pa posledično izboljšamo tudi vse prej omenjene postavke – od izboljšane imunske odpornosti, zdravja, večje količine energije, do izboljšanega delovanja uma in ustreznejšega čustvovanja. Povedano drugače, izboljša se nam kakovost življenja.

Jasmina Rome Rodić, učiteljica AEQ metode® 3. stopnje

————————-

Sem Jasmina Rome Rodić, učiteljica AEQ metode® 3. stopnje in učiteljica AEQ dihanja® 1. stopnje.

Po formalni izobrazbi sem dipl. ing. kemije, sem pa kmalu po študiju oziroma rojstvu otrok pričela z raziskovanjem življenja in človeške zavesti. Zanimalo me je, zakaj se ljudem dogajajo različne stvari. Verjetno najbolj zato, ker sem rodila otroka z Downovim sindromom. V želji pomagati sinu, da bi se mu težave, povezane s sindromom, čim manj izrazile, sem pričela z neformalnim izobraževanjem. Tako sem osvojila metodo bioterapije po Domančiću, nadaljevala z izobraževanjem o karmični diagnostiki pri M. Ogorevcu ter zaključila študij jyotisha (S. R. Nassif) in zvočne terapije Ohmpunctuur (P. Gouwe).

Leta 2015 sem se prvič srečala z Alešem Ernstom, tvorcem AEQ metode®. Razlog so bile hude bolečine v vratnem delu hrbtenice, glavoboli, vrtoglavica …, ki jih z vsem dotedanjim znanjem nisem mogla odpraviti. In tako se je pričelo moje potovanje z AEQ-jem. Najprej kot stranka na Aleševih terapijah in udeleženka na delavnicah, kasneje pa kot učenka v šolanju za AEQ učitelja. Metoda se je in se še vedno vse bolj prepleta z mojim vsakdanjim življenjem. Dejansko lahko njeno filozofijo in principe najdeš na kateremkoli področju – od fizičnega zdravja, počutja, odnosov doma in širše. Dala mi je odgovore na marsikatero vprašanje, saj sem z njeno pomočjo odpravila kronične bolečine. Svoje življenje lahko postopoma urejam, izboljšujem in vodim k želenemu cilju – biti srečna in svobodna.

Kot učiteljica AEQ metode® 3. stopnje, vam lahko s svojim znanjem ter s pomočjo doživete lastne izkušnje in sprememb pomagam na vaši življenjski poti preobrazbe. Več informacij na:

https://aeq4you.eu/

040 214 633

info@aeq4you.eu