»Spoštovani, podnebna problematika postaja vse bolj alarmantna: taljenje ledenikov, poplave, tajfuni, požari strahotnih razsežnosti, dolgotrajne suše v Afriki in ob tem lakote. Vse več je strupenih snovi, ki pri razpadanju oddajajo strupene dioksine v zemljo, vodo in zrak ter povzročajo raka. V kraju, kjer živim, je bilo v preteklosti zakopanih ogromno odpadkov, ki so se kopičili desetletja – na Ruardiju, ob Savi, na nekdanjem odlagališču nad zagorskimi apnenicami, pa najbrž še kje. Skozi Zagorje gre večina zasavskega avtomobilskega prometa. Sedanje zbiranje odpadkov in sortiranje je neprimerno boljše kot nekdaj, a večina odpadkov je nerazgradljiva. Država bi morala z zakoni pospešiti prehod na papir, les, steklo in kovine ter prepovedati strupena škropiva in pospeševati ekološko pridelavo hrane. Pri nas gre vse silno počasi. Tale pesem govori o tej problematiki,« je ob poslani pesmi zapisal zagorski pesnik Vlado Garantini.
Zgodba o zemeljskem raju
V mnogih kotičkih tuzemskega raja
gnezdijo kače in večglavi zmaji.
Dokler so gnezda gnezdeca,
so kače kačice.
Nadnje prihajamo z uroki,
z magičnimi formulami,
z vatiranimi besedami.
Sproti izdiramo strupnike,
da se strup ne kopiči v mešičkih.
Na mrzlih, zapuščenih gnezdiščih,
pa se kačice levijo v kače,
kače v večglave zmaje.
Brez strahu lazijo iz skrivališč,
puhajo v nas smogasti zrak,
v srčiko zemlje izcejajo nevarne strupnine,
se brezsramno kotijo na belih prodiščih rek,
z zahrbtnimi opijati perejo naše možgane,
meljejo naša srca pri živem telesu.
Ubijalci strupenjač in zmajev dobivamo bitkice,
iz bitk pa se vračamo sklonjenih glav.
Ni fronte.
Ena sama gverila.
V sipkem pesku presihajo neuslišane molitve.
Bogovi pa prizanesljivo mižijo.
Vlado Garantini
Fotografija je simbolična
