Z zagorskim pisateljem Romanom Rozino smo se pogovarjali o njegovem novem romanu Sto let slepote. Kaj pomeni njegov naslov, kdaj roman izide, kako obsežen je, koliko časa in kako je nastajal, kdo je osrednji lik …
Roman, pred izidom je tvoj novi roman. Kakšen je naslov, kdaj izide?
Naslov je Sto let slepote, izide pa v oktobru.
Koliko časa je roman nastajal?
Za računalnikom sem sedel in ga pisal kakšnih pet let. Seveda s presledki, saj včasih ni bilo prave energije in idej, še večkrat pa so imela prednost druga dela, saj je pisanje leposlovja postalo razkošje oziroma se z njim ni mogoče preživeti.
Če je pisanje trajalo kakih pet let, pa je delo zorelo veliko dlje. Prvič sem se lotil romana, ki se dogaja v Zasavju, vsa prejšnja leposlovna dela imajo nedoločeno prizorišče, ta pa je prepoznavno zasavski, čeprav ne uporabljam dejanskih geografskih imen. To dolgo zorenje je povezano s tem, da sem svoje profesionalno delo skoraj ves čas povezoval z Zasavjem. Kot novinar sem večino stvari delal v Zasavju oziroma poročal iz njega. Kot publicist sem pisal izključno o Zasavju, kot uslužbenec na razvojni agenciji pa sem se prav tako ukvarjal z Zasavjem. V romanu so predelani številni podatki iz arhivskih gradiv, starih časopisov, iz pogovorov z ljudmi. Vse dogajanje nekako pripada temu našemu prostoru. Gre za preplet resničnih zgodovinskih dejstev z izmišljenimi zgodbami in usodami, včasih celo malce magičnimi pojavi. Rekel bi, da je roman subjektivno potovanje skozi preteklo stoletje v Zasavju, subjektivno potovanje skozi zasavsko stoletje na moj, »zgodbarski« način.
Če se ne motim, gre za obsežen roman?
Roman je veliko obsežnejši od prejšnjih del. Če je bilo kakih deset avtorskih pol običajna mera za moje romane, jih ima ta trideset. Verjetno sem ga tudi zaradi tega pisal dalj časa, še bolj pa je verjetno krivo to, da sem se znašel v novih okoliščinah. V primerjavi z mojimi prejšnjimi romani tu vlada vsakovrstno obilje: namesto običajnega kratkega časovnega pasu je dogajanje razpršeno čez sto let. Namesto komorne zasedbe se zvrsti široka paleta likov, ljudje se rojevajo, zorijo, se starajo in umirajo. Predstava se odvija skozi celo stoletje, kar pomeni, da se ne dogajajo spremembe le v posameznikih, ampak tudi v družbi.
Gre za moj oseben pogled na zasavsko preteklost, za mojo zgodbo o Zasavju. Morda gre tudi za zapozneli odgovor na vprašanje, kakšen je moj odnos do Zasavja, na katerega nikoli nisem znal zadovoljivo odgovoriti, saj gre za preveč razsežnosti. No, odslej bom vsakega spraševalca lahko enostavno napotil k branju knjige.
O čem govori zgodba?
Glavni protagonist je slepi Matija Knap. Od tod tudi izvira naslov romana Sto let slepote, ki se malce poigrava z naslovom Márquezovega romana Sto let samote, saj je roman družinski portret in kronika tega prostora v njegovem rudarskem obdobju. Slepota pa je tudi družbeni pojav, že Valentin Vodnik je tako označil početja, ki se iz časovne razdalje ne zdijo več tako strašansko modra ali premišljena.
Stvari se dogajajo okoli središčnega lika Matije Knapa, ki se celo sam nekje označi za projekcijsko platno, na katerem se izrisujejo rodbinska in širša družbena dogajanja. Pogosto se mu zdi, da je zaradi sleposti nekoliko upočasnjen, manj dejaven in bolj premišljujoč človek, ki zmore le zlagoma sprejemati dejstva in vtise ter jih premleti. Je nekakšen sopotnik preteklega stoletja.
Zgodba se začne z njegovim rojstvom na kmetiji v bližini rudarskega naselja, ki se zaradi rudarskih del pogreza. Naselje propada, tamkajšnji kmetje se proletarizirajo. Roman, ki se začne z vzponom rudarstva, se konča v času zapiranja rudnikov. Rodbinski in zasavski rudarski krog tečeta sinhrono. Rodbinski priimek Knap izgine, konča pa se tudi rudarjenje, ki je oblikovalo naše doline.
Kako se lotiš pisanja? Si narediš načrt celotne zgodbe? Si pomagaš s tem, da iščeš tudi nasvete?
Neko okvirno zgodbo seveda imam, se pa ta v času pisanja spreminja. Lahko bi rekel, da je načrt zelo približen, kakšne vmesne postaje so že kmalu natančno izdelane, marsikaj iz začetne zasnove se pri pisanju izgubi, veliko stvari je treba drugače postaviti ali si jih na novo izmisliti. Junaki oziroma liki, ki v knjigi nastopajo, tisti, ki so dovolj prepričljivi, se začnejo na neki točki osamosvajati, narekujejo dogajanje in njegovo hitrost. Gre za nekakšno mešanico načrtovanega dela in improvizacije. Skiciram hišo in potem gradim, kar nastane je sicer hiša, je pa zelo drugačna od prvih risb.
Kar se tiče iskanja nasvetov; menim, da se mora avtor, kadar piše o stvareh, ki so realistično prikazane in preverljive, držati dejstev, poznati ustroj zadev. Stvari funkcionirajo, kot funkcionirajo. Na primer, če pišem o elektrarni, moram vedeti, kako iz premoga nastaja elektrika, imeti moram kar dobre predstave o postopkih in procesih. Zdi se mi pomembno, da ne pišem neumnosti. To me je vodilo tudi pri tem romanu. Čeprav je zgodba izmišljena, čeprav ne gradi na resničnih likih, so morali tako zgodba kot liki delovati, kot bi bili resnični. Tudi če se kot avtor odločim za pisanje povsem izmišljene zgodbe, je potrebno to dogajanje pokazati kot dovolj verjetno ali vsaj možno.
Ali dejstva preverjaš v literaturi ali med ljudmi?
Nekatera dejstva preverjam v literaturi, včasih pa tudi pri ljudeh, strokovnjakih za določeno vprašanje. Pred leti sem se na primer pogovoril s svojim avtomehanikom, saj je v romanu nastopal avtomehanik, ki se je lotil demonstrativnega razstavljanja avtomobilskega motorja. Sanjalo se mi ni, iz koliko delov je sestavljen motor, koliko časa bi trajalo, da bi ga razstavil in spet sestavil. Ne želim delati stvarnih napak, ki bi jih marsikateri bralec najbrž prepoznal, in bi me upravičeno zavrnil, naj se ne silim s pisanjem o stvareh, o katerih nimam najmanjšega pojma. Moj avtomehanik bi lahko bil psihološko, človeško, podjetniško dobro zrisan lik, ampak kakšna neumna strokovna napaka bi lahko to povsem razvrednotila. Že tako se napake prerade zgodijo. V eni izmed knjig sem na primer Odiseja preimenoval v Ojdipa, kar je res grozno neumna napaka, ampak tega nisem opazil pri vseh nadaljnjih branjih, tega niso opazili prvi bralci, urednik. Prvi, ki mu je to padlo v oči, je bil seveda kritik.
Roman je v tebi verjetno zorel res dolgo. Kakšen je občutek po tem, ko je napisan, oddan ali pa ko izide?
Najprej se pojavi skrb, kdo ga bo objavil. Če je besedilo tako dolgo, to pomeni tudi višje stroške honorarja, papirja in tiska. Knjige je pa že tako težko prodajati. Skrb je bila še večja, ker je moja prejšnja založba Modrijan zaključila svoje poslanstvo. Precej hitro sem našel skupni jezik z Mladinsko knjigo. Lani je pri njih izšla knjiga Slike in zgodbe, za katero smo različni bolivijski in slovenski pisatelji napisali kratke zgodbe, ki so jih izzvale slike Ejti Štih. Ta zbirka je bila nekakšna uvertura v izid romana Sto let slepote.
V založbi ni nihče niti omenil, da bi moral roman krajšati na bolj komercialno dolžino, za kar sem jim hvaležen. Tudi drugih popravkov skorajda ni bilo, le manjše slovnične in stilne dileme. Ko delaš popravke, ko roman večkrat zapored natančno prebiraš, vsaj meni se to dogaja, se nenadoma zdi vse narobe, da bi vse moralo biti drugače. Gre za nekakšno predoziranje, sit si vsega, verjetno ne bi našel več energije niti za popravke, ki bi bili smiselni. Vsak večji poseg namreč ruši tudi vsa druga razmerja.
Seveda se vedno da stvari narediti tudi drugače, načeloma pa sem z romanom zadovoljen. Tudi prvi odzivi tistih, ki so ga pred izidom prebrali, ker sem jih prosil ali so bili vpleteni v pripravo, so dobri. Upam, da bo zgodba prepričala veliko bralcev.
Kako je s predstavitvijo romana? Kdaj točno izide?
Točnega datuma ne vem, po zagotovilih urednice pa izide oktobra. Verjetno kakšne predstavitve bodo, vendar ni še nič dogovorjeno – nobenih datumov ali lokacij.
Pišeš že kaj novega?
Pišem različne stvari, po Stotih letih slepote sem že napisal celo krajši roman, ampak trenutno se moja pozornost vrača k omenjeni knjigi. Tudi če se izid zgodi relativno hitro, so razmiki od pisanja do izida vseeno precej veliki. Malce izgubiš stik z zgodbo in liki, z atmosfero, tako da se pred izidom, ko je delo bolj intenzivno, k njemu sprva vračaš kot nečemu že nekoliko odtujenemu. Za branje je takšna perspektiva dobra, brati svoje delo, kot da bi ne bil njegov avtor, uživati v zgodbi in ne se trapiti z neskončnimi vprašanji, kaj ni dobro, kaj črtati, kaj nadgraditi …
O čem pišeš v tem kratkem romanu, ki si ga omenil?
Gre za krajšo zgodbo, kjer se vse zgodi v eni noči. Tema je bolj sodobna in se dotika beguncev. Zgodba govori o nesprejemanju drugačnosti, o trku različnosti, o odnosu do begunstva, o sebičnosti in človeških nraveh. Tujintujintuj, kakor je naslov tega kratkega romana, skuša biti zgodba o današnjem svetu in o sprejemanju drugačnosti in drugačnih.
Marko Planinc
Foto: Lovro Rozina
