Samo še nekaj dni nas loči do izida novega romana zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Roman Sto let slepote namreč izide pri založbi Mladinska knjiga 28. oktobra letos. Vsak dan ob 20. uri bomo ekskluzivno objavljali odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo osmi del.
»Še vedno zmajujoč z glavo je šla proti vratom, a jo je Terezija poklicala nazaj. Zarotniško ji je prišepnila, da noče več nobenega otroka, ne more kar naprej rojevati. Potrebovala bi nekaj močnejšega kot kis, ki ne pomaga. Starka se je nagnila k njenemu ušesu in zašepetala, da jabolčni kis vedno odpravi, nemočen je samo proti hudičevemu semenu. Beži naj od tod, morda še ni prepozno, se je starki iz ust valilo sovraštvo, drugače jo bodo pokončali, tako kot so njeno Nežo.
Ignacij je v procesiji radovednežev že od daleč prepoznal očeta in njegovo opotekavo hojo. Pri Knapovi hiši so opazovalci postali le bežno – nekateri so se čudili, kako gladko jo je razparalo skoraj natančno po sredini, kdo drug je vprašal kakšno malenkost – vse je gnalo proti griču, kjer ni bilo več ničesar, čeprav je tam prej stoletja kraljevala majhna cerkev.
Jakob se je primajal do domačije, glasno je preklinjal rudnik, Boga, Devico Marijo in svetnike, življenje, usodo, nič ni izbiral, kar mu je padlo na pamet, se je takoj znašlo tudi na jeziku. Ustopil se je pri Ignaciju in nejeverno strmel v pol podrto hišo. Iz ust so se mu vsule še srditejše kletvice, bogokletni spev je končal z zahtevo po kozarčku žganja. Ignacij ga je, opazujoč njegovo pijano nihanje, mirno preslišal, odgovoril mu je z novico, da je dobil vnuka, Terezija je pravkar rodila sina. Tokrat se Jakob ni zmenil za povedano, zazrta v hišo sta obmolknila.
Zofija, ki je obkrožena z otroki kuhala kokošjo juho, je stopila na prag s steklenico žganja in kozarčkom. Nalila je očetu, ki ga je v trenutku zvrnil, in zatem še bratu, ki ga ni izpraznil nič počasneje. Jakob je stegnil roko po praznem kozarcu, vendar ga je Zofija prehitela, dovolj imata. Ko je izginila za vrati, je Jakob, še vedno zroč v hišo, rekel Ignaciju, da se bo moral lotiti popravila, v takem ne bodo mogli živeti. Njemu nihče ne bo ukazoval, ga je Ignacij odrezavo zavrnil, in ničesar ne bo popravljal, prevečkrat je že krpal to podrtijo, dovolj je bilo, v tej hiši se ne da več živeti, kar se ni podrlo doslej, so bo sesedlo jutri. Na njivah rastejo le še požrešne luknje, vse delo je vrženo proč, je bruhalo iz njega, in z vsako izrečeno besedo se je močneje vračala nočna odločenost, da bo za vedno opravil z nehvaležno posestjo. Pametni so že zdavnaj prodali, neumnim se strehe rušijo na glavo, je dejal, pogled na razparano hišo mu je dal potrebno moč, da je končal misel: tudi on bo prodal, šel bo v dolino, ne more več.
Jakob ga je začudeno pogledal, počasi je sestavljal njegove besede in ga potem nenavadno mirno spomnil na obljubo. Takrat je bilo drugače, je Ignacij pogledal vstran, oče naj se ozre okrog sebe in takoj mu bo jasno, da niti živeti nimajo kje. Ne more zahtevati od njega, da stanujejo v hlevu kot živina, razumeti mora, da je vse drugače, kot je bilo takrat, njegova obljuba nima več nobene veljave.
Spet sta molčala. Ignaciju je bilo laže, izgovoril je, kar je v sebi mlel že leta, velikanska skala se mu je odvalila s srca, tudi očetu je postalo jasno, je bil prepričan, da ni druge poti. Ignacij se je tudi tokrat motil. Jakobu so leta in pijača upočasnili pamet, zato je izbruhnil s precejšnjo zamudo, iz njega je silovito udarilo, da ga želi lastni sin prevarati, da mu je z zvijačo ukradel kmetijo in se spajdašil z rudniškimi roparji, udinjati se namerava tistim, ki so izpridili dobro zemljo in uničili trdno hišo. Zmanjkalo mu je besed, zato se je obesil na zavihke sinovega suknjiča, prisegel je pri svojih otrocih, je zahropel in mu pljunil v obraz.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).