Osemindvajsetega oktobra je pri založbi Mladinska knjiga izšel nov roman Sto let slepote zagorskega pisatelja in novinarja Romana Rozine. Vsak dan ob 20. uri ekskluzivno objavljamo odlomke iz prvega dela njegovega novega romana, ki je pisateljev pogled na sto let življenja v Zasavju. Danes objavljamo enaintrideseti del.
Tisti, ki je sklatil akrobata
»Otroci so se začeli dolgočasiti, rinili so Terezijo in Zofijo k čarodeju, ki je na koncu vrste stojnic razgrnil svojo mizico. Imel je slab dan, veliko moških se je pred soparno vročino že takoj po maši umaknilo v bližnje gostilne, preostalo občinstvo mu je ukradel Tisti, ki je sklatil akrobata.
Grozd otrok je visel pred njegovo mizico, napeto spremljal lončke, ki so v njegovih rokah brzeli sem ter tja, in ugibal, pod katerim se skriva kroglica. Brez denarja, da bi stavili, so bili otroci povsem nepomembni, zato se je posvetil ženskama, ki sta se približali. Pobožal je Frančiško po laseh in v rokah se mu je znašla papirnata roža. Vsi so se nasmejano čudili drobni čarovniji, artist pa se je z igrano prestrašenostjo opravičeval, ker je po nesreči potegnil okras z dekličine glave. Alojzij mu je hitel dopovedovati, da sestra v laseh prej sploh ni nosila rože. Ali se mladi gospod šali, ga je čarovnik potegnil za nos, pri čemer se mu je v rokah znašlo jajce. Smeh, čudenje in povsem zmedeni Alojzij, le Frančiška je resno ugovarjala, da jajca ni mogel izvleči iz bratovega nosa, ker je preveliko in ima trdo lupino. Čarodej se je globoko zamislil, položil jajce v Frančiškino dlan in ji rekel, naj ga previdno stisne; vdajalo se je pod pritiskom njenih prstov in spreminjalo obliko. Ko od začudenja ni prišla do besede, ji je Terezija rekla, da to sploh ni jajce. Za koliko staviva, za ducat jajc, jo je vprašal čarodej, in Terezija je pokimala. Frančiška je na njegovo prošnjo dvignila roko in izpustila jajce, ki se je razlilo pred njihovimi nogami.
V skoraj povsem prazen klobuk, postavljen za zbiranje darov, je Terezija spustila nekaj kovancev. Ali je dovolj za izgubljeno stavo, ga je vprašala, in rokohitrc je prijazno pokimal. Povsem se mu je približala in ga tiho vprašala, koliko zahteva, da ji razkrije trik. Odkimaval je in se izmotaval, vendar Terezija ni popuščala, rotila ga je, naj ji pove, notranji glas ji je narekoval, da mora tej skrivnosti priti do dna. Čarodej se je predal po dolgem prepričevanju, ko mu je prisegla, da bo zaupano tajno odnesla v grob. Šepetaje ji je razložil, kako zelo enostavno je: jajce je treba položiti v kis, samo za toliko časa, da razžre trdo lupino, ne pa tudi tankega notranjega ovoja.
Terezija je noč prebedela na zaboju za premog. Ni vedela, kako je nahranila otroke in kdaj so šli spat, ni slišala, kar ji je govoril Ignacij, utapljala se je v svetu strašanskega spoznanja, grozljivega védenja. Ko ji je čarodej razkril potegavščino z jajčno lupino in kisom, se ji je podrl svet. Zagledala je sebe, ki si čepe v svinjaku s kisom izmiva moževo seme, videla, kako se ji kis preliva po trebuhu in topi kosti drobne Angele. Nikoli ne bo mogla stopiti na noge, njene kosti so mehke in krhke, uvijajo se in krivijo, ne prenesejo najmanjše teže. Takšne so kot čarodejevo jajce, ki izgublja obliko med Frančiškinimi prsti, Angela bo poskakovala kot žoga in se razbila, če bo kdo močneje udaril po njej.
Ni vedela, ni mogla vedeti, si je ponavljala, a prepričevanje ni zmanjšalo krivde ne otopilo bolečine. Sama je prosila Štefanijo za nasvet, ni hotela več nobenega otroka. Lahko bi vedela, da jo je stara čarovnica nalagala, morala bi vedeti, jo je bičal notranji glas. Štefanija na smrt sovraži vse, kar je Knapovo, ona pa je žena Ignacija Knapa, Angela je hči Ignacija Knapa. Bila je le maščevalno orodje brezsrčne starke, ki si ji ni bilo treba niti umazati rok. Spoznanje jo bo razžrlo, kot je kis stopil jajčno lupino in Angeline kosti, se je vanjo naselila popolna gotovost, ne more živeti s tem gnusnim grehom, najraje bi se takoj pogreznila v večno temo.«
Roman Rozina
Roman Rozina (7. 5. 1960) živi v Orehovici pri Izlakah. Osnovno šolo je obiskoval na Izlakah, gimnazijo v Trbovljah, v Ljubljani pa je končal študij novinarstva (1984). Zaposlil se je pri lokalnem časopisu v Zagorju, zatem delal na nacionalni televiziji, bil samostojni novinar, delal na razvojni agenciji, zdaj pa je samostojni književnik.
Od leta 1997 se ukvarja s publicistiko, ki je povezana z zasavsko sedanjostjo in preteklostjo. Napisal je kakšnih trideset tovrstnih del. Z leposlovjem se je začel ukvarjati pozno. Za kratke zgodbe je prejel nekaj nagrad, prva je bila nagrada revije Sodobnost (2009). Za romane je prejel modro ptico (2014) in bil dvakrat nominiran za nagrado kresnik (2011, 2017).
Njegovi romani so: Štiri Sneguljčice in Palček (2008), Galerija na izviru Sončne ulice (2008), Štirje v vrsti (2012), Županski kandidat Gams (2014), Zločin in ljubezen (2016), Kratke zgodbe: Relativnosten triptih z vrtnico (2010), Šumijo besede domače (2011), Kolo sreče (2018) in Po cipresah diši (2019).
