Vid Šteh
Reka teče dalje
Izgubljeno srce plava nad gozdom,
drobna solza gnezdi pod mostom,
bolečina med hišami meri razdalje,
ob jutrih pa moja reka teče dalje.
Včasih zate svečo prižgem
in želim si dotika tvojih rok,
včasih pozabim, kdo sploh sem
in bolečina spremeni se v jok.
Za menoj dve senci bosta hodili
in spomini nate me bodo pomirili,
bolečina v srcu za vedno ostane,
ob jutrih pa moja reka teče dalje.
Foto: Nina Čebin / Veli vir / Razstava Fotke povezujejo
Vid Šteh je Trboveljčan. O odnosu do poezije pravi: »Poezija je v meni verjetno počivala že od rojstva, v srednji šoli pa je vendarle pogumno pokukala na plano in se iz misli preselila na papir. Dosedaj sem izdal dve pesniški zbirki, Nepopolni konec sveta (2013) in Prelomnica (2015). Moja poezija je raznolika in polna različnih emocij: od jeze, razočaranja, upanja in veselja. Namen moje poezije pa je, da tudi tistim, ki pesmi ne berejo pogosto, dam nekaj, kar jih bi spomnilo na svoje življenje in razloge, zakaj živijo.«
