Josip Čerin je Zagorskemu Sokolu podaril koračnico Za dom in rod in v posvetilo napisal, da je vedno ostal Zagorjan. Po študiju se je posvetil predvsem dirigiranju, med drugim je bil dirigent dunajske in ljubljanske opere. Zaslovel je kot kapelnik vojaških godb na Dunaju, v Budimpešti in Pragi. Po koncu prve svetovne vojne je v Ljubljani osnoval vojaško godbo, ki se je hitro razvila v simfonični orkester. Bil je med najbolj zaslužnimi za razmah godb po Sloveniji, saj je spodbujal njihovo nastajanje in jim strokovno svetoval.

Josip Čerin se je rodil 29. marca 1867 v Komendi. Mladost je preživel v Zagorju, kjer je bil njegov oče Jožef učitelj. Šolal se je na državni gimnaziji v Ljubljani in bil gojenec ljubljanskega Alojzijevišča. Pri Antonu Foersterju se je učil klavirja, orgel in petja. Poleg tega si je glasbeno znanje nabiral pri organistu v cerkvi sv. Jakoba Leopoldu Belarju. Kot gimnazijec je obiskoval glasbeno šolo Filharmonične družbe. Že od šestega razreda je kot violinist ali violist nastopal z ljubljanskim filharmoničnim orkestrom.

Leta 1887 se je odpravil na Dunaj. Študij prava je opustil, ker ga je glasba povsem prevzela. Izpopolnjeval se je na Cecilijini šoli. Med 1894 in 1896 je bil prvi organist pri sloviti dunajski dvorni cerkvi sv. Avguština in zborovodja več dunajskih pevskih društev. Vzporedno se je vpisal na konservatorij, ki ga je z odliko končal leta 1896.

V Ljubljani je postal umetniški vodja in začasni učitelj Matičine glasbene šole, na kateri je poučeval zborovsko petje, teorijo, harmonijo, kontrapunkt, solopetje in klavir. Poleg tega je deloval tudi na učiteljišču kot učitelj orgel, petja in teorije. Čez dve leti se je vrnil na Dunaj. Leta 1902 je uspešno zagovarjal disertacijo z naslovom Melodije slovenskih protestantskih pesmaric, njihovi viri in uporaba po reformaciji. Po temeljnem vpogledu v pravno znanost je tako svoj razgled razširil z muzikologijo ter deloma slavistiko in filozofijo ter tako postal eden najbolj široko razgledanih slovenskih glasbenih intelektualcev svojega časa.

Čerin je postal kapelnik vojaške godbe na Dunaju, se z njo preselil v Budimpešto, od 1908 do 1916 pa je vodil vojaško godbo v Pragi, ki je slovela kot ena najboljših. Februarja 1919 se je Čerin vrnil v Ljubljano. Najprej je bil eno leto operni dirigent, nato pa je v težkih povojnih pogojih ustanovil vojaško godbo in jo v kratkem času dvignil na raven simfoničnega orkestra. Umrl je 1. novembra 1951 v Ljubljani.

Čerin je avtor številnih skladb, med katerimi je največ cerkvenih del (ponarodela Mogočno se dvigni), koračnic, priredb in orkestracij. Objavil tudi več člankov o glasbi, pomembnih za slovensko glasbeno zgodovinopisje.

Savus

Foto: Wikipedia

Viri in literatura

Matjaž Barbo: Čerin, Josip, Slovenska biografija, 2018

Rozina Roman: Zasavski rokovnik, 2006

Wikipedia