Ludvik Mrzel
Do ničesar drugega
Samo, da še kdaj v tvoj prostor pridem – do ničesar
drugega mi ni.
Glej, vsemu sem se odrekel.
Pa nikar ne misli, da sem ostal brez vsega.
Pridem in vprašam po tebi.
Ni je, pravkar je odšla.
Jaz pa po zidovih vržem pogled, iščem, ali je kje
ostala sled tvoje sence.
Slepe so moje oči, moje srce pa je silnejše od vsega,
kar mi je dala narava.
Moje srce te ve.
Sam grem po teh sivih stopnicah navzdol.
Nobenega upa ti pusti zidovi, nobenega upa ta tihi,
pridušeni zrak.
Nobenega upa ta žalostni pločnik.
Na vogalu postojim.
Množica hiti mimo mene.
Glej, si mislim, saj je življenje dežela vseh
možnosti.
Na desno se lahko obrnem, na levo lahko grem.
Samo ne vem, kam bi.
Tedaj pa mi v duši zasine:
saj stvari, ki so, še zdaleč niso vse.
Saj je zadnji najlepši kotiček v srcu ohranjen željam,
sanjam, neugnanemu koprnenju.
Foto: Gašper Lešnik / Nevidni / Razstava Fotke povezujejo
Ludvik Mrzel je bil predvsem časnikar, pa tudi pripovednik, pesnik, esejist, gledališki in literarni kritik, dramatik in prevajalec. V Zasavju ga poznamo predvsem po zbirki pravljic Bog v Trbovljah. Mrzel je bil nesrečnik, ki je imel težko življenje, zaznamovano s taboriščem Dachau, povojnimi dachauskimi procesi in Golim otokom. Bil pa je tudi intelektualec, ki je zapustil zanimivo pisateljsko in pesniško zapuščino. Rodil se je 1904 v Loki pri Zidanem Mostu, mladost je preživel v Trbovljah. Umrl je leta 1971 v Ljubljani.
Poleg zbirke Bog v Trbovljah je izdal zbirko črtic Luči ob cesti in roman Peter se zbudi v življenje, vse pred drugo vojno. Po njej je leta 1962 izšla zbirka pesmi Ogrlica, roman Vera moje matere se je izgubil v tiskarni, načrtovanega romana o Trbovljah pa ni dokončal. Vse njegovo delo je zbrano v dveh knjigah, ki sta izšli leta 2006 pri založbi Litera, dragoceni pa sta tudi zato, ker v njih najdemo Mrzelove radijske igre, drame ter druge objave.
