Andrej Režun
Stari kozolec
Stari kozolec
majavo stoji,
ga veter poboža,
škriplje, ječi.
Brana razmajana,
podna več ni,
gori nad glavo
pa šperovc trohni.
Hrastovi stebri
vlivajo mu moči,
pod njimi pa kamen
se od teže razpoči.
Slamnata streha,
obrobe ni,
kot skuštrana glava
slama štrli.
Voz pod kozolcem
konec stori,
vprege ni,
so konji odšli.
Na koncu zaplankan,
nobenih desk ni,
na zarustanem žeblju
še ena visi.
Stari kozolec
omagal bo zdaj,
nikogar več ni,
da mu povrne sijaj.
Foto: Ivan Kos / Praznik češenj / Razstava Fotke povezujejo
Andrej Režun je Zagorjan, pesmi piše že precej časa. Redno jih objavlja v literarnih knjižicah Jesenske misli, ki izidejo vsako leto in jo izdaja območna izpostava Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti Zagorje ob Savi. Njegove pesmi so izšle tudi v zbirki Ogovarjanje tišine, v njej se je takole predstavil:
»V letu 1951 na svet privekal,
dorasel sem na knapovšni,
poklicno pristal v stroki kovinarski.
Veliko časa sem gasilstvu dal,
v družbeno – političnih organizacijah
sem bil v sami glav’.
Rad prebiram literaturo,
najrajši pa slovensko poezijo.«
Pesem Stari kozolec je izšla v zbirki Ogovarjanje tišine.
