Vida Bošnjak Logar
Prosim te
Ne zatri mi solza.
Vsaj tole pusti,
spolzela je iz želja.
Če zatreš jo v kali,
bom dokončno usahnila
ali se v celoti vase skrila.
Potem boš moral znova iskati
v meni ali mimo nje.
Pusti, naj kane mi na dlan smeje,
skrila jo bom v srce,
da le mi prek obraza spolzi,
umije ga v lastni grenkosti.
Ne jemlji mi besed dneva,
saj samo podarjam misli,
če vzameš mi še nje,
bom razpolovljena jokala molče .
Potem bodo razpoke in tišine ječale.
Nihče se ne bo želel ozreti vanje,
saj ječanje pomladno ne cveti.
Strah me je, da ne bo nad menoj sonca.
Prosim, ne zavrzi mojega srca,
veš … potem me nikoli več ne bo …
prosim te … z ljubeznijo.
Foto: Branko Klančar / Nikon show / Razstava Fotke povezujejo
Vida Bošnjak Logar se je rodila leta 1934 v Radovičih pri Metliki. Belokranjka je mladost preživela v domačem kraju. Bila je v prvi generaciji vzgojiteljic, ki so po vojni končale Srednjo vzgojiteljsko šolo v Ljubljani. Prvič se je zaposlila v vrtcu v Lokah pri Zagorju, od leta 1954 dalje pa je do upokojitve delala v hrastniškem vrtcu, kjer je bila dolga leta tudi ravnateljica.
S pesnikovanjem je začela leta 1953. Leta 1998 je v samozaložbi izdala svojo prvo pesniško zbirko Obraz. Sledila je pesniška zbirka Slutnja … Ko so ptice pele jutro (1999), zbirka kratke proze Spreminjanja (2001) in trilogija Potovanja (2009).
