Špela Munda
O divjem plesu
Na odru Zemlje,
v zakulisju neba,
zavesa se je razgrnila,
nam divji ples odkrila.
Se veter razbesnel je,
je voda prišla,
vse dol od bližnjega morja.
Se reke razlivajo,
nam gozd šepeta,
o divjem plesu
svetlobe in zla.
Se bliska, grmi,
od vsepovsod šumi,
sliši se glasen zven
dveh neustrašnih zveri.
Kdo koga premaga,
človek res ti ne veš?
Saj sam v rokah,
držiš usodo teh dveh sil.
Kam prilil boš
kaplje svoje krvi,
v temo ali luč,
tista zmagala bo?
Vsak zase zdaj stopi
na sam vrh tega sveta,
pove naj za koga
navijati zna.
Odločitve pred nebom
zanikat ne gre,
ko bitka za mati
v teku je že.
Človek, zadnji čas je,
da prebudiš duha,
z močjo volje
se temo premagati da.
Res dela veliko,
veliko ovir,
na poti odrešenja
postavlja se ti.
Pa vendar,
želiš biti suženj sveta,
za kratek trenutek
opitega srca,
ki lažno življenje
prodajati zna?
Izberi,
zdaj čas je,
da pokažeš duha.
Ali za lučjo,
ali temo,
tvoja duša bo šla?
Foto: Anita Pavlič / Brez naslova / Razstava Fotke povezujejo
Špela Munda je Trboveljčanka, drugače diplomirana antropologinja, trenutno pa polno zaposlena mama, ki rada svoje misli in občutke prelije na list papirja. »Zame je to kot neke vrste terapija. Začetki segajo nekje v leto 2005, ko sem bila v srednji šoli in od takrat več ali manj konstantno pišem. Leta 2018 sem v samozaložbi izdala tudi pesniško zbirko z naslovom Razpoloženja. Pričujoča pesem ni iz zbirke, temveč je nastala pred kratkim,« je v kratki predstavitvi zapisala Špela.
