mozaik Trbovelj in Zasavja

Nič ne more ustaviti razvoja in sprememb. Nekdanja rudarska regija v Sloveniji, Zasavje, je spet v preobrazbi. Do začetka devetdesetih let je Trbovlje dajalo kruh tisočem rudarjev, večina industrije v mestu je bila vezana na rudnike. Na prelomu tisočletja, ko kopanje rjavega premoga ni bilo več “zanimivo”, je približno 300 ljudi še vedno delalo v rudnikih. Takrat so bile sprejete nove občinske in vladne pobude za prehod iz rudarske regije. Tehnološka podjetja, kot je Dewesoft, pa se razvijajo in spreminjajo regijo.

Vsako sredo ob 17. uri bomo objavili nadaljevanje zgodbe o Trbovljah in Zasavju, ki sta jo spisala nezasavca. Jana Štakul Petkovšek je novinarka, ki dolga let dela v Ljubljani, Carsten Frederiksen pa Danec, knjižničar in publicist, ki živi v Københavnu. Preberite prejšnjo objavo.

Skupnost rudarjev – pravi moški in preživetje

Knapi so menili, da so dogodki, kot je dobiti otroka, zelo pomembni – tako se je rudar izkazal kot dec (pravi moški). Življenjski slog solidarnosti v stavkah in pitju – morda pa se časi spreminjajo.

»Po izmeni smo vsi pili na dojenčka. Da se mu ne bi kolcalo, je bilo treba spiti čim več piva – seveda v spoštovanje do novega očeta,« razlaga nekdanji rudar Anton Lisec. »V mlajših letih, ko smo bili še v formi, nismo veliko razmišljali o svojem zdravju, in časi so bili bolj ugodni, zato smo se zavlekli v trboveljske lokale do naslednje izmene.«

»Seveda se takšne neumnosti z leti umirijo. Ker rudniki niso več zaposlovali mladih, so se ustavila tudi rojstva otrok v knapovskih družinah,« pravi Anton. »Zadnja leta negotovosti so rudarjem prinesla napetost in neskladje, a zadnje dejanje, stavka, nas je ponovno združila v knape, kakršne so v zgodovini najbolje poznali – združene v uporu proti krivicam,« se spominja sindikalist.

Rudarska solidarnost

Njegov rudarski kolega Tone Pangeršič dodaja: »Kot tovariši smo si ves čas pomagali. Ko je kdo na primer pokrival streho na svoji hiši, so mu sodelavci z veseljem podali roko. Imel sem takšno tovarišijo – vedno mi je priskočila na pomoč. Tudi zdaj, čeprav sem že šest let v pokoju.«

Skupina mladih rudarjev na delovni akciji (Foto: Weiss)

»Bili smo solidarni in si pomagali pri težjih nalogah – gradnji hiše, spravilu pridelkov ali drugih kmetijskih opravilih,« razlaga Anton Lisec: »V Trbovljah smo živeli kot urbani knapi, mestni ljudje. Knapušna (rudarstvo) je bil naš poklic, sicer pa smo vsak dan živeli tako kot vsi Trboveljčani – nismo se toliko ločili od drugih občanov. Toda med knapi sem našel nekaj doživljenjskih tovarišev. Povezalo nas je trdo delo, nevarnost in nesreče, ki smo jih doživeli. Skupaj smo preživeli.«

Časi se spreminjajo

»Tega ni več. Dinamika življenja se je spremenila in mladi si ne vzamejo časa, da bi si pomagali. Tudi osebne komunikacije skorajda ni, saj z računalnikom upravljajo vse. Odnosi med ljudmi se zaradi razvoja komunikacijskih orodij hitro spreminjajo – po mojem mnenju na slabše. Mladi preveč gledajo nase,« komentira Tone.

In Anton Lisec se strinja: »Poleg pohodništva po trboveljskih gostilnah smo skupaj hodili tudi na gorske pohode, smučarske ture, izlete, nabiranje gob – skratka v naravo. Všeč nam je bil svež zrak in sonce, ki sta nam manjkala pri delu pod zemljo.«

Vesel je, da so v Zasavju dobra podjetja. Podjetja, ki dajejo velik poudarek tudi temu, da se zaposleni počutijo dobro, da se njihovo znanje lahko izrazi in da je njihovo delo smiselno … »Optimističen sem glede Zasavja. Stvari gredo v pravo smer,« pravi Tone. »Biti moramo družbeno odgovorni ljudje, ki lahko vplivajo na življenje ljudi, kot je Jure Knez, predsednik in tehnični direktor družbe Dewesoft. Potrebujemo ljudi, ki si upajo in znajo,« še dodaja.

»Verjetno situacija ne bo takšna, kot je bila včasih, ko kruh ali delo ni predstavljalo težav. Če si izgubil službo, si v kratkem času zlahka dobil drugo. Mladi Zasavci bodo zagotovo lahko nekakšen vlečni konj, vendar se regija čez noč ne more spremeniti v rastočo regijo – zagotovo bo trajalo nekaj časa,« pravi Tone Pangeršič.

Prihodnjič: Duh rudarjev – ponos in ohranitev

Jana Petkovšek Štakul in Carsten Frederiksen, Dewesoft

Naslovna fotografija: Avgusta 2020 se je ekipa Dewesofta povzpela na vrh 360-metrskega dimnika trboveljske elektrarne – in uživala v ptičjem pogledu na zasavsko pokrajino (Foto: Mitja Ličar)


Carsten Frederiksen, rojen leta 1958, je danski novinar in knjižničar, ki živi v Københavnu. Med drugim je delal v danskih poklicnih knjižničnih organizacijah kot mednarodni sekretar za strokovne zadeve, kot so nove tehnologije, avtorske pravice in strokovni razvoj. To je vključevalo predavanja ter organiziranje konferenc in usposabljanj. Sredi 90. let je vodil dansko prilagoditev na računalniške tehnologije in internet.

Bil je zaposlen pri Mednarodni zvezi knjižničnih združenj IFLA, ki je ustanavljala urad za svobodo obveščanja in svobodo govora. V začetku 2000 -ih je večkrat sodeloval pri projektih Unesca in Sveta Evrope na Kosovu. Sodeloval je v misijah, ki so ocenjevale uničenje knjižnic in predlagale načrte za obnovo. Sodeloval je pri oblikovanju knjižničnega zakona in posredoval med etničnimi strokovnjaki nasprotnih strani.

Delal je tudi v trženju in službah komunikacije z javnostjo kot pisatelj in urednik strokovnih novic, priročnikov in poročil. Bil je samostojni urednik in prevajalec knjig za več danskih založb. Od takrat je več kot 10 let delal na področju komuniciranja in trženja v danskem podjetju Brüel & Kjær. Leta 2018 ga je Dewesoft najel kot del marketinške ekipe, v kateri je skrbel za ustvarjanje zgodb. Skratka, skrbi, da svet spoznava podjetje in njegove zmožnosti.


Jana Petkovšek Štakul je novinarka in urednica časnika Finance. Ureja portal Agrobiznis.si s poudarkom na uvajanju visokih tehnologij v kmetijstvu in živilsko-predelovalni industriji. Poleg tega je odgovorna za izvedbo regionalnih poslovnih forumov, na katerih iščejo rešitve za najbolj pereče aktualne izzive v regiji, ter skrbi za izbor Najpodjetniška ideja, na kateri je bil prvi zmagovalec pred 18 leti trboveljski Dewesoft.

Svojo skoraj 30-letno novinarsko kariero je še kot študentka začela na teletekstu TV Slovenije, se kalila v centralni redakciji dnevnoinformativnih oddaj TV Slovenija, bila urednica centralne redakcije časnika Republika ter se nato pridružila ekipi časnika Dnevnik. Od novinarke in urednice dopisništev ter redakcije Ljubljana je prišla na mesto urednice rubrike Zaposlitve&kariera ter Gazela. Krajši čas je delala tudi v medicinskem založništvu ter kot piarovka. Prav času enoletnega tesnejšega sodelovanja z Dewesoftom je s kolegom Carstnom Frederiksnom ustvarila zgodbo, ki odslikava Zasavje po zatonu rudarstva.