mozaik Trbovelj in Zasavja
Nič ne more ustaviti razvoja in sprememb. Nekdanja rudarska regija v Sloveniji, Zasavje, je spet v preobrazbi. Do začetka devetdesetih let je Trbovlje dajalo kruh tisočem rudarjev, večina industrije v mestu je bila vezana na rudnike. Na prelomu tisočletja, ko kopanje rjavega premoga ni bilo več “zanimivo”, je približno 300 ljudi še vedno delalo v rudnikih. Takrat so bile sprejete nove občinske in vladne pobude za prehod iz rudarske regije. Tehnološka podjetja, kot je Dewesoft, pa se razvijajo in spreminjajo regijo.
Vsako sredo ob 17. uri bomo objavili nadaljevanje zgodbe o Trbovljah in Zasavju, ki sta jo spisala nezasavca. Jana Štakul Petkovšek je novinarka, ki dolga let dela v Ljubljani, Carsten Frederiksen pa Danec, knjižničar in publicist, ki živi v Københavnu. Preberite prejšnjo objavo.
Rudarji – skupaj v dobrem in slabem
Delo v rudnikih je bilo težko in nevarno – rudarji so potrebovali srečo. Srečno – je zapisano nad vhodom v rudnik. Razvili so močne odnose med seboj in celo s svojimi orodji.
S svojim sindikatom so rudarji organizirali poletne počitnice na morju, v termah in počitniških domovih v gorah. Družabna srečanja, športna tekmovanja, godbe in prireditve so postali del njihove posebne kulture. Danes tudi imena občinskih praznovanj v juniju spominjajo na rudarstvo – Anduht in Nohšiht (zaključno praznovanje in nočna izmena).
Skok čez kožo
»Na koncu v rudniku ni bilo mladih,« pravi Tone Pangeršič, »rudarska zgodba v naši regiji ni bila podobna velenjski – še vedno imamo »Skok čez kožo«. »Skok čez kožo« je slovenska rudarska tradicija, ki so jo uvedli tudi ob praznovanju praznika 3. julija – dneva rudarjev v spomin na petdnevno gladovno stavko, ki so jo na ta datum leta 1934 začeli zasavski rudarji.
Po tej navadi iz 16. stoletja so morali rudarji najprej preskočiti rudniški jašek. Ko so odprtine postale preširoke, je skok čez gred zamenjal skok čez kožo. Uporabljena koža je bil kos telečje kože z jermenom in pasovi, ki jih je rudar nosil za pokrivanje hrbta, saj mu je zagotavljal nekaj zaščite pri drsenju po toboganih na hrbtu v jame.
Še danes Turistično društvo Ruardi v Zagorju ob Savi organizira Perkmandeljčev pohod in izvaja protokol preskakovanja kože. Na koncu udeleženci položijo skupinsko prisego, ki se glasi: »Prisežem, da bom spoštoval tradicijo rudarjev, ki so si pomagali pod zemljo in so bili tovariši v dobrem in slabem, tudi ko so prišli na površje. Uporabljal bom pozdrav Srečno!”
Tone Pangeršič se je leta 2016 upokojil, najbolj pa pogreša svoje nekdanje kolege iz trboveljskega premogovnika: »Bili smo skupaj v dobrem in slabem – in trboveljska banda strojnikov se še vedno trudi, da bi se srečevala redno.« Tone razume, da Zasavje postaja drugačna regija. Prepričan pa je, da tradicija rudarjev, ki v dolinah obstajajo že več kot dve stoletji, nikakor ne bo izumrla: »Zgodovina ne bo izbrisana, tudi če se bo Zasavje bistveno spreminjalo.«
Stroji
»Strojev nismo bili preveč veseli. Stroji so nam »izkopali« še več dela, saj se je obseg proizvodnje povečal, niso pa prinesli popolne avtomatizacije. Večino dela je bilo še vedno treba opraviti ročno,« pravi nekdanji rudar Anton Lisec. »Tehtal sem le 60 kilogramov, vsak dan sem na ramenih nosil po 90 kilogramov nosilcev iz lesa ali kovine za stabilizacijo rovov. Noben stroj tega ni mogel narediti namesto mene. Takšnega dela je bilo v rudnikih nešteto.«
Anton Lisec se spominja strojev za vrtanje predorov: tistega, izdelanega v Ukrajini, so poimenovali »ukrajinski«. »Bil je neroden, glasen in ropotal je kot hudič, medtem ko je bil »Ta mal hajer« švabski – stroj nemške proizvodnje, bolj prijazen do nas, knapov. Bil je majhen, okretnejši in uporabljeni oboki so bili manjši, saj je bil profil proge ožji,« je povedal Lisec.
Za knape, ki so bili v službi, je bilo zelo pomembno, da so vzdrževali stroje, pojasnjuje Anton: »Nekaterim strojnikom se je mudilo takoj popraviti pokvarjene stroje, drugi pa so napake na strojih odpravili šele po več izmenah – ti so bili med rudarji bolj pogosti. Pravzaprav so knapi občasno sabotirali stroje, da so lahko počivali in se zabavali.«
Nesreče so bile sestavni del življenja v rudniških rovih – jame so terjale tudi življenja rudarjev. Nesreče so na vsakem knapu pustile različne sledi, a prestrašile so vse. V obdobjih po nesreči so iz rudnika izginile igrivost in hudomušnost, vse je utihnilo, vsi so se za nekaj časa umaknili vase, dokler ni čas zacelil ran.
»Zelo nerad govorim o nesrečah, ker mi zadnja še vedno solzi oči,« z nekaj žalostne grenkobe pove Anton. »Prijatelj, »kumarat«, s katerim sem se odpeljal v popoldansko izmeno v jamo Hrastnik, je tam izgubil življenje. Zvečer sem se sam vračal domov.«
Prihodnjič: Skupnost rudarjev – pravi moški in preživetje
Jana Petkovšek Štakul in Carsten Frederiksen, Dewesoft
Naslovna fotografija: Rudarji med odmorom za kosilo v rudniku (Foto: AFO)
Carsten Frederiksen, rojen leta 1958, je danski novinar in knjižničar, ki živi v Københavnu. Med drugim je delal v danskih poklicnih knjižničnih organizacijah kot mednarodni sekretar za strokovne zadeve, kot so nove tehnologije, avtorske pravice in strokovni razvoj. To je vključevalo predavanja ter organiziranje konferenc in usposabljanj. Sredi 90. let je vodil dansko prilagoditev na računalniške tehnologije in internet.
Bil je zaposlen pri Mednarodni zvezi knjižničnih združenj IFLA, ki je ustanavljala urad za svobodo obveščanja in svobodo govora. V začetku 2000 -ih je večkrat sodeloval pri projektih Unesca in Sveta Evrope na Kosovu. Sodeloval je v misijah, ki so ocenjevale uničenje knjižnic in predlagale načrte za obnovo. Sodeloval je pri oblikovanju knjižničnega zakona in posredoval med etničnimi strokovnjaki nasprotnih strani.
Delal je tudi v trženju in službah komunikacije z javnostjo kot pisatelj in urednik strokovnih novic, priročnikov in poročil. Bil je samostojni urednik in prevajalec knjig za več danskih založb. Od takrat je več kot 10 let delal na področju komuniciranja in trženja v danskem podjetju Brüel & Kjær. Leta 2018 ga je Dewesoft najel kot del marketinške ekipe, v kateri je skrbel za ustvarjanje zgodb. Skratka, skrbi, da svet spoznava podjetje in njegove zmožnosti.
Jana Petkovšek Štakul je novinarka in urednica časnika Finance. Ureja portal Agrobiznis.si s poudarkom na uvajanju visokih tehnologij v kmetijstvu in živilsko-predelovalni industriji. Poleg tega je odgovorna za izvedbo regionalnih poslovnih forumov, na katerih iščejo rešitve za najbolj pereče aktualne izzive v regiji, ter skrbi za izbor Najpodjetniška ideja, na kateri je bil prvi zmagovalec pred 18 leti trboveljski Dewesoft.
Svojo skoraj 30-letno novinarsko kariero je še kot študentka začela na teletekstu TV Slovenije, se kalila v centralni redakciji dnevnoinformativnih oddaj TV Slovenija, bila urednica centralne redakcije časnika Republika ter se nato pridružila ekipi časnika Dnevnik. Od novinarke in urednice dopisništev ter redakcije Ljubljana je prišla na mesto urednice rubrike Zaposlitve&kariera ter Gazela. Krajši čas je delala tudi v medicinskem založništvu ter kot piarovka. Prav času enoletnega tesnejšega sodelovanja z Dewesoftom je s kolegom Carstnom Frederiksnom ustvarila zgodbo, ki odslikava Zasavje po zatonu rudarstva.
