Zasavski muzej Trbovlje letos praznuje 70. obletnico delovanja. Kustosinja Jana Mlakar Adamič, ki se od ZMT-ja poslavlja, je ob tej priložnosti izdala publikacijo z naslovom Muzej smo vsi! ZMT 70 let, v kateri je izpostavila zastopnike prevladujočih poklicnih skupin in dejavnosti v Zasavju.

Vsak ponedeljek in četrtek ob 17. uri objavljamo dele iz publikacije. Preberite prejšnjo objavo.

Rudarstvo

Rudar je bil v preteklosti poklic, ki je Zasavje najbolj zaznamoval.

Rudar pridobiva rudo ročno in/ali strojno, delo pa zaznamuje nadpovprečen fizični napor z velikimi telesnimi in psihičnimi obremenitvami. Sčasoma so ročno orodje nadomestile sodobne odkopne in transportne naprave. Poklic velja za enega najnevarnejših in najbolj tveganih, danes je zanj potrebna triletna strokovna šola.

»Rudarstvo se po svojem načinu dela bistveno razlikuje od dela v drugih panogah industrije. Delo v jami je v pravem pomenu besede borba proti naravi, ki se z vsemi silami zoperstavlja posegu rudarjev, da pridejo do mineralnih surovin. Razmere, v katerih dela in živi rudar, so skozi tok časa močno vplivale na njegovo duševno življenje in čustvovanje.«

Na Slovenskem se je rudarilo že od časa Ilirov in Keltov naprej, premog pa je postal aktualen šele z industrializacijo, ko za parne stroje, topilnice, glažute, elektrarne in neštete »fabrike« les ni več zadostoval. V Zasavju je bila prva listina za kopanje premoga podeljena v Zagorju leta 1755. V Trbovljah so ga začeli kopati leta 1804, v Hrastniku pa 1822. Rudarjenje je hitro izpodrinilo kmete, uničilo kmetije in povzročilo, da je bilo Zasavje v prvi polovici 19. stoletja prvo industrializirano območje današnjega slovenskega prostora in zibelka slovenskega proletariata, saj se je z novo dejavnostjo pojavil tudi nov tip delavca – rudar. Biti »knap« je pomenilo nevarno in težko delo s pretežno ročnim orodjem, a sta bila zanj značilna tudi tovarištvo in solidarnost. Razen domačih (povečini kmetov) so prvi strokovno bolj usposobljeni rudarji prišli iz nemških dežel, češkoslovaške pokrajine, Madžarske in južnoslovanskih pokrajin. Leta 1889 je bilo pri Trboveljski premogokopni družbi, ki je v 80. letih 19. stoletja prevzela vse zasavske rudnike in postala največji delodajalec v regiji, zaposlenih že okoli 3500 delavcev. Isto leto jih je v prvi veliki rudarski stavki stavkalo 2100. Zahtevali so krajši delovnik (ne več 12 ur!) in višje plače. Ravno zaradi koncentracije delavstva, povečini živečega v strnjenih rudarskih naseljih – kolonijah, je bil laški srez, kamor sta spadali tudi naselji Trbovlje in Hrastnik, pred drugo svetovno vojno najgosteje naseljena upravna enota Dravske banovine. V besedah: »Prebivalci so večinoma rudarji in industrijski delavci, v ostalem pa obrtniki, trgovci in razni nameščenci po uradih.«

Vsekakor pa je bilo v zasavskih rudnikih največ zaposlenih v obdobju po prvi svetovni vojni do velike gospodarske krize leta 1929 (maksimum: Hrastnik 1205 zap.; Trbovlje 5293 zap.; Zagorje 1641 zap.), skupno je bilo v tem obdobju v teh rudnikih zaposlenih več kot 8000 ljudi.

»Zaradi gospodarske krize se je to število do konca leta 1935 prepolovilo, nekaj let po koncu druge svetovne vojne (1949) pa spet poskočilo na več kot 4000.« Leta 1950 sta se do takrat samostojna rudnika Trbovlje in Hrastnik združila v enotno podjetje Rudnik rjavega premoga Trbovlje-Hrastnik. Leta 1968 se jima je v enovito organizacijo pridružil še rudnik rjavega premoga Zagorje, podjetje je poslovalo pod imenom Zasavski premogovniki Trbovlje. Zaposlenih je bilo 4408 delavcev in 523 uslužbencev.

Sredi 90. let je Rudnik Zagorje začel z zapiranjem, ob izteku stoletja pa je bil sprejet še Zakon o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik, število zaposlenih se je zmanjševalo, ob koncu leta 2000 jih je bilo le še 1307. Po nekajkratnem podaljšanju zapiralnega roka so bili v družbi RTH, d. o. o., v likvidaciji ob koncu leta 2020 trije zaposleni.

Sprva je lahko težaško delo kopanja in odvažanja premoga opravljal kdorkoli. S poglabljanjem rovov in uporabo tehnike je postalo delo bolj zapleteno, rudarji so morali biti bolj usposobljeni. Rudarska šola je bila v Trbovljah ustanovljena leta 1905, imela je dva letnika, delovala je do druge svetovne vojne. Absolventi so lahko nadaljevali šolanje na srednji rudarski šoli v Celju in postali preddelavci ali pazniki pri rudnikih TPD. Leta 1942 so v Zagorju ustanovili poklicno rudarsko šolo, po drugi svetovni vojni so bile v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju ustanovljene industrijske rudarske šole, ki so vzgajale visoko kvalificirane kadre. Po nekaj rošadah so se v 60. letih združile v Rudarski šolski center Zasavskih premogovnikov, ki je po organizacijskih in vsebinskih spremembah leta 1992 postal del Srednje šole Zagorje.

Jana Mlakar Adamič

Foto: ZMT


Trboveljčanka Jana Mlakar Adamič (12. 1. 1962) je nekdanja predavateljica in muzejska svetnica v Zasavskem muzeju Trbovlje. Tam zbira, dokumentira, hrani in razstavlja posamezne sklope zasavske kulturne dediščine. Objavlja tudi strokovne in poljudne članke, v katerih popularizira kulturno dediščino in zbirke matičnega muzeja.

Med letoma 2000 in 2006 je predavala na Univerzi za tretje življenjsko obdobje Zasavska regija. Poučevala je etnologijo. Leta 2006 je bila pobudnica ustanovitve Muzejskega kluba ZMT, ki ga je vodila do leta 2012.

Za svoje delo je dobila več priznanj, med drugim je leta 2010 za monografijo Kaj pa vi sploh delate? prejela stanovsko priznanje Slovenskega etnološkega društva – Murkovo priznanje.


Publikacija Muzej smo vsi! ZMT 70 let je izšla pri Zasavskem muzeju Trbovlje, kjer jo lahko tudi naročite. Na tej povezavi pa lahko naročite tudi druge zanimive publikacije Zasavskega muzeja Trbovlje, ki se dotikajo zgodovine Zasavja. Izbrane publikacije, ki so izšle pred letom 2020, pa lahko kupite v času razstave Muzej smo vsi! po polovični ceni.

#muzejskaknjižnapolica #zmt70let