»Spoštovani Savus, pošiljam vam eno pesem s pesniško problematiko. Vsako delo utruja, prihaja do malodušja, tudi pri pisanju pesmi, in takrat dobiš občutek, da bi vse to početje vrgel v kot, vendar je življenje tako vznemirljivo, da ti vedno znova potisne pero v roko. Tudi Don Kihot je kar naprej bojeval boj brez upa zmage. In k sreči je pač tako, da je na svetu vedno nekaj takih vetrnjakov. Pa srečno Savus!, je ob poslani pesmi zapisal Vlado Garantini.
Utrujeni Don Kihot
Na konju jezdi spet
Don Kihot v kruti svet.
Vranec šepa,
griva mu sivi,
pogled meglen
poveša žalostne oči.
Težak oklep žuli viteza, poeta,
kopje mu neviteško visi,
v prsih gnila sapa piska,
le sveta jeza še
v sedlu ga drži.
»Oh, sivček moj!« zavzdihne,
»brez smisla je ta ježa,
vrniva se.
Sančo Pansa ti nasuje ovsa,
z mehko slamico nastelje.
Nareže meni pršuta, sira,
rujnega natoči vina …«
V mehek fotelj se zavali,
pred nacionalno televizijo zadrema.
Preveč je že
za blagor narodov postoril.
V sanjah srečnih
z delnicami se objema,
v oblak meglen se razkadi mu
bojna vnema.
Vlado Garantini
Fotografija je simbolična
